Tanja Kocman

Zakaj jaz?

by Tanja
in Kolumne

To se sprašujem te dni. Zakaj jaz in zakaj ne katera druga? Zakaj bi med vsemi nekdo kot si ti izbral ravno nekoga kot sem jaz. Brez odvečne skromnosti in bednega samouničevanja. Brez tega, da mislim, da sem kaj manj kot unikatna. Ampak povsem zares, v svetu polnem opcij in zlagane bližine, zakaj? To se sprašujem. Ker spremljam odnose in vidim, da so vse prej kot iskreni. Da moje pojmovanje odnosa, ki bi naj bil samo nadgradnja prijateljstva z najbolj iskrenimi nameni nikolišnjega ranjenja ter z najbolj čistimi razlogi vsesplošnega ranjena, malenkost propade.

Ker bi te rada imela rada v soju vseh svojih gromozanskih napak. In rada bi ti odpuščala tvoje ter te zavoljo njih le še bolj spoznavala. Rada bi, da se ne opravičujeva za to, da sva kar sva, a vendar, da se zavoljo tega ne ubijeva. V nobenem pomenu. Rada bi, da sva. Svoja in drug od drugega. Kolikor je to dopuščeno.

A zakaj ravno jaz? Če pa je za vsakim ovinkom potencialna nova, ki je mogoče celo boljša tam, kjer jaz povsem pogrnem. Če ima mogoče vse to, kar imaš na meni rad in minimum tistega, kar na meni sovražiš. Kaj … če je tam zunaj boljša verzija mene?

In verjamem, da je. Ena, ki te ne bi toliko spravljala ob pamet in, ki bi ti morda dala več tega, kar se ti zdi, da potrebuješ. Celo verjamem, da je tam zunaj ena (ali nebroj njih) s katero bi ti bilo lažje, manj zapleteno in predvsem manj naporno. Verjamem, da je tam zunaj ravno tak tudi zame. S katerim bi lahko počela vsaj deset stvari, ki jih s tabo ne morem. Zmorem. Ki bi našel prave besede, prave objeme, boljše odzive in mnogo bolj primerne korake. Verjamem.

A dejstvo, dragi moj, je to, da izberemo. Na eni točki se zavedamo vsega, kar je za nas dobro in, kar ni in preprosto izberemo. Sama nisem človek, ki bi več mesecev lutal med mnogimi izbirami, ker je moje srce en tak monogamen hepan, ki nekako ne uspe naenkrat procesirati večih. (Tej čestitki se pridružuje tudi vagina.)

Nisem romantik, ki po postelji razmetava na tone cvetov vrtnic in nisem ženska, ki si moškega izbere na podlagi znamke avtomobila. Sem nekdo, ki verjame, da imamo znotraj svojega časa več ljubezni. Da se spoznamo, ljubimo, zapustimo, znova spoznamo, zajebemo, opustimo in nadaljujemo. Verjamem, da smo lahko samo z nekom samo za to, ker nas osreči bolj kot nas prizadane. Ker v nas prebudi nekaj, kar še nismo odkrili in nas preprosto zanima, kaj vse bomo lahko ob tem človeku postali. In, da znotraj tega egoizma najdemo ljubezen.

Me boš zapustil, ko ti bom postala dolgočasna? Ko bo najin svet postal rutina, navada, ko bom predolgo spala na tvoji roki in ti bom namesto ljubimke predstavljala balast? Mogoče. Te bom iz povsem taisto butastih razlogov nekoč zapustila jaz? Mogoče. Se bova kadarkoli znala zapustiti brez da bi bolelo? A-a. A verjamem, da se na tak način niti nikoli ne bi znala ljubiti. Ker, če bi se … v čem bi potem sploh bil smisel?

Zakaj torej ravno jaz? Hm … nimam pojma. A vem pa, zakaj ravno ti. Ker je s tabo v vseh najbolj napornih trenutkih najbolj preprosto biti jaz.

In, ker si tudi po tistih, ko se borim sama s sabo, še živ.