Tanja Kocman

Zakaj bi hotel, da kar mine?

by Tanja
in Kolumne

Ne vem. Tu sem. Med ‘ne vem’ in ‘dobro je, da ne vem’. Življenje zna narediti obrate v smeri, ki jih nikoli nisi niti slutil. Toliko ene žalosti, ki se znotraj sebe poji s potenciali sreče. Verjetno smo tako narejeni. Verjetno smo tako zrušeni in zgrajeni. Verjetno.

Zadnje mesece se borim s sabo, ko se sprašujem. Ker ne vem, če bi se naj še sploh spraševala ali bi naj samo obstala. En čas na istem mestu, tistem, kjer je vse še tako blizu. Kot da bi se bala, da bom z vsakim odgovorom, z vsakim korakom požgala bližino. A žgem le sebe.

In nimam pametnih katarzičnih stavkov, niti nimam motivacijskega hura-ja. Nimam. Zdi se mi, da sem še bolj izgubljena kot ponavadi, a da tokrat v tem ne vidim tragike. Ne vidim kaosa. Vidim sebe takšno kot sem. Ujeto med najglobljo žalostjo in največjo priložnostjo sreče. Če je to logično. Pa tudi, če ni.

Na eni točki pač nič več ni isto. Ti nisi isti. In prav je tako, ker ne moreš biti. Ne moreš biti nekdo brez nekoga. Ne moreš biti vse, kar je nekdo videl v tebi, brez njega. Lahko se trudiš najti tiste dele, lahko se naprezaš, da ne razočaraš, lahko se spominjaš. A nisi isti. Ne slabši, ne boljši, le drug. In malenkostne stvari so ti naenkrat le malenkostne in hlastaš za njimi, da imaš vsaj eno misel ujeto nekje, kjer ni konca. Vsaj ne večnega. Hrepeniš po navlaki, ki bi jo vesil po svojem umu do onemoglosti in dekoriral svoje življenje z banalnostjo, da … mine. A vendar. Zakaj bi hotel, da kar mine?

Sem človek, ki verjame v ljubezen. In imam dnevnike, ki to dokazujejo. Sem se za njo preveč borila? Ne. Sem se vmes za njo premalo cenila? Da. Tanke so meje. A vendarle bi v soju praznosti, vedno izbrala sebe tako. Preveč. In še zdaj verjamem v njo. Ker ni neumna. Ljubezen je samo toliko za ovinkom, koliko sam raje hodiš ravno. In … ne da se mi lagat. Ne tu, ne v obraz. Ne želim biti nekdo, ki zamuja, ker je obtičal. Ker to zame ne bi izbral nihče. Ki me je ljubil in me od nekod še. Ker to zame ne bi izbrala jaz.

Zatorej sedim pod domačimi brajdami in se sprašujem, kaj hudiča me bo gnalo do te mere, da bom s strastjo zrla v oči neznancev, kotičke sveta in misli brez vneme, ki se morda vnamejo kasneje. In ja, ljubezen. To. V vsej svoji robustni obliki, v vsej gloriji zlomljenega in ohranjenega, v svoje vedrini in apokaliptični tragediji.

In nimam več. Pogrešam, spuščam, se oklepam in ne hitim. Včasih istočasno.

In, ko rečem, da sem dobro, večinoma nisem. Ker se zdi, da zares dobro več ne bom. A lahko sem znotraj tega prekleto srečna. Lahko sem navdušena, zvedava, lahko sem najboljša verzija sebe v najslabših pogojih. Vse to. Lahko sem.

Ker sem dojela, da ni nič narobe, če si zlomljen in izgubljen. Če ne veš. Nič ni narobe s tem, da upaš in oprezaš, da svoje srce nosiš v žepu in ga občasno kažeš za mizam sedečim, ki te niti ne pogledajo. Ni. Nič ni narobe, če daš več kot dobiš, ker si od nekod že očitno dobil dovolj. Mogoče celo preveč. Razdajanje ni slabost, ni nekaj zaradi česar bi moral skloniti glavo in v množici pozabiti na svoje korake. In nikakor ni nekaj, kar moraš odpraviti.

In izgubljam se v upu. V soju nečesa, kar morda ni resnično. In ni mi mar. Ker sem se tolikokrat zbujala v resničnosti, ki ni bila polna upa. Zato si dopuščam, se pri tem cel vzpodbujam. Zato strmim in sanjam in se počutim živo. Ker na slednje največkrat pozabim. Živa sem. Zdaj in mogoče zadnjič. Živa. In ves ta svet čaka, da ga raziščem. In vsi ti ljudje čakajo, da jim dam koščke svojega enormnega srca. Toliko za izkusit, toliko za poskusit, toliko za izgubit … kar se mora.

Sem jezna na življenje? Občasno. Še vedno ne morem sprejeti odhoda, še zmeraj bom v mislih pozdravljala, ko bom prestopila kuhinjo. Še vedno bom v glavi šla čez dogodke, čez trenutke, čez potencialno drugačnost neizogibnega. Še vedno ne bom zmogla pogledati na marmor. Ne zares. Ker ni zares.

In ne iščem zapolnitve, ker je tu nočem. Ta praznina tu je polna, ker je v njej naseljenih nešteto dotikov, spominov, iger, lekcij in ljubezni, o toliko ljubezni. Ne iščem, ker hočem, da ostane. Ker tako ostajava skupaj. Tu na tem skelečem delu, ki se v najhujši žalosti poji s potenciali sreče. Tu.

Tako zdaj sedim na obronku svojega sveta in se sprašujem, kam. Sprašujem se, s kom. Sprašujem se, če se je to potrebno spraševat. V svetu, kjer se iskreni odgovori zavijajo v kamuflažo. A to niso moji, moji so brutalno naravnani in ne ovinkarijo. Moji so brez dlake na jeziku z občasno šepavo nogo.

Koliko lahko telo prenese. Žalosti. Ko te napolni od vrha do tal, a vseeno pusti prostor za priložnosti. Ko se zaveš čudovitosti bivanja medtem ko jočeš. Ko se zaveš globine bolečine medtem ko se smeješ.

Preiskala sem se. In vem, kaj hočem.