Tanja Kocman

Vsi moji konci

by Tanja
in Kolumne

Vsi moji konci

Večinoma je pri meni konec sicer samo začetek zaključkov, ker se vedno znova znajdem v mojstrskem maratonu zaključevanja. Temu bi rekla obdobje mrcvarjenja sebe. Nikoli namreč nisem znala nekoga, kar izpustiti brez boja. Dasiravno je slednji že v štartu verjetno bil obsojen na propad. Moji boji namreč zgledajo precej bedno, ker sama s plehnato čelado varujem nekoga, ki je že zdavnaj prebegnil drugam. Ampak jaz sem tam. Vsa divje odločena, da se to splača obvarovati, zaščititi, obdržati in se žrtvovati. Jaz sem tam, s sulico in švicarskim nožem, ki so ga izdelali na Kitajskem. Jaz sem tam. Sama in navkljub statističnim podatkom povsem prepričana, da brez boja ne bom zmogla zapustiti vojnega območja, ker bi me vednost, da se nisem zalučala pred topove, trpinčila bolj kot nekajmesečno vojskovanje za nikogar. Romantično? Mogoče. Patetično? Vsekakor.

Nekako sem pač ostala oseba, ki verjame, da je težko najti nekoga s katerim preprosto lahko samo si. V vsej gloriji svojih idiotizmov, zmot, brazgotin in imenitnosti. In zato, ko naletim na tak redek primerek, vztrajam. Pa bi ljudje načeloma zame rekli, da sem dokaj pametna punca, ki se ne bi pustila metati po stopnicah ali pa si krasti uric z bledikavimi obljubami polnimi lukenj. A vendar se nekje v meni pojavi ta strašen ljubezni željan kreten, ki si ne dopusti končati dokler ne pokonča celotnega sebe. Dokler se ne razgradim do te mere, da vem, da je povratek nemogoč. Ker le po tem, ko vem, da sem dala vse, vem, da lahko to vse spet nekje dobim.

In žalostno dejstvo je, da pred temelji mojega obzidja še nikoli ni stal kak tak idiot s plehnato čelado. Kot da se zame ni vredno bojevati, bi mislila. A potem se zavedam, da je boj zame popolnoma odveč, ker sama pač vem, kaj hočem. In, če hočem tebe, se zame ni treba boriti. Kar nikakor ne pomeni, da se ni treba potruditi. Ampak življenje je samo po sebi dovolj polno vojn, zato bi ti rada to z mano povsem prihranila. Štekaš?

Kar hočem povedati je to, da sovražim te konce. Sovražim jih iz vseh zornih kotov in perspektiv, ne glede na to, da se potem zaradi njih odprejo mnoga okna in pasje linice. Ti konci so namreč polni tesnobe, pogrešanja, iskanja, spominjanja in preganjanja. So polni opominjanja na to, da je potrebno dihati in na to, da si od nekdaj zmogel biti sam. So opomin na to, da si se navezal, našel up in vse skupaj izgubil še preden si lahko najstniško zvadil nov potencialni priimek. Ti konci so – z vsem dolžnim spoštovanjem – za kurac.

Ker … če bi te hotela izgubiti, bi bil mojih deset odvečnih kilogramov.