Tanja Kocman

Tvoje srce je air bnb

by Tanja
in Kolumne

Moja glava je polna vsega. Oklepanja preteklosti, bega pred prihodnostjo, rahlega prezira sedanjosti. Na srečo slednja kmalu postane preteklost, ki pa se je ne oklepam. Kar nekaj. S tema dvema odraslima besedama bi opisala moje trenutno počutje. Kar nekaj.

Razumem, to je faza. Ko se ti zgodi nekaj pri čemer se ti življenje ustavi, je to logično. Da si na pavzi, da ne veš, da se izgubiš in se en čas valjaš v ideji, da se ne bi niti iskal. Ker … zakaj bi se? Nič se ne bo spremenilo, znotraj tebe bo vedno praznina, nihče ti ne bo nadomestil človeka, ki je moral oditi, ostala bo tesnoba s katero se boš navadil živeti. Vau. Zveni magično. 

Občasno imam dovolj. Ljudi in tega, da vse vedno razumem. Mati razumevanja mi recite. Ene stvari v življenju niso logične, dasiravno so neizogibne. In po določenih trenutkih, ni poti nazaj. Naenkrat je vse ostalo minorno in ti si večinoma … naveličan. Istih zgodb, istih potez, istih for. Naveličan. Ker nekako skušaš najti smisel znotraj vsega tega in te misel, da je to vse, kar je, ta misel te ne samo prestraši temveč se ti celo gabi.

Moje srce je en tak čudaški organ. Zdi se, da je od ostalih vseh narejeno po principu ježka, ki se lahko z eno dokaj  hitro potezo odlepi od drugega srca. Moje pa uporablja sekundno lepilo. Kar je kar ironično. In potem se lahko leta trudim ter s špohtlom trgam tega bedaka stran od tam, kjer mu dejansko ni dobro, a mali ves navdušen nad idejo ljubezni postavlja svoj šotor in si z zobmi iztiska še ostanke lepila po vseh predelih iskrenega sebe. In kaj mu naj? Govorim, da je to samo air bnb? Da sva lahko začasno tam, a naj se ne naveže, ker bo kmalu prostor bukiralo drugo srce? Kar nekaj. Preveč sva si čez leta želela nekoga s kom bi delila vse to dobro in slabo … da je prvo boljše in drugo manj bedno. Jaz in moje srce. Preveč sva si želela, dasiravno sva večinoma s potencialom tega nekoga vedno bila malo bolj sama kot takrat, ko sva res bila sama. Ker se ne znajdeva v tem svetu, kjer kar ne more biti preprosto. Kjer ne moreš kar z nekom biti, zato ker si pašeta in, ker vama je skupaj vse malenkost bolj okusno. Ampak ne, smo tukaj, kjer si moramo lagati, si iskati nadomestke ter živeti vsaj šest dodatnih življenj, da se počutimo privlačne in vredne. Brezveze. Meni je to povsem brezveze. Se ranit in prizadet za kanček ničesar. Tako da se s svojim srcem za nedoločen čas vlečeva v izolacijo, nenazadnje mi počasi uspeva odšpohtlat zadnje sledove sekundnega.

In kaj bom, ko mi uspe? Nimam pojma. V najboljšem primeru se bom nekako prilepila na sebe in si dajala vedeti, da nikoli nisem zares potrebovala nekoga, da bi obstajala srečna. Potem si bom še en čas lagala, da to res verjamem. In to bo to. Iskala bom lokacije, našla ljudi, se srečala s sabo ter vmes ves čas nosila to neko bolečino in tesnobo, ki ostaneta po tem, ko te življenje sreča v vsej svoji gloriji. Nič glamuroznega ni na tem. Na odraščanju, na dojemanju, na izgubi.

V svoji glavi premlevam trenutke, ko sem bila najbolj srečna in se zavedam, da so povezani z najbolj primarnimi odnosi. Tistimi, ki so mi bili jasni. Ker sem imela srečo, da sem se rodila v družino, kjer je bilo jasno. In moji najlepši, najbolj iskreni, najbolj srečni trenutki so polni njih. Ljudi, ki so me ljubili in me še ljubijo iznad vsega. In jaz njih. Mogoče od tu tudi moja pričakovanja glede partnerja. Mogoče od tu moje iskanje in beganje in vera v to, da ne rabi vedno biti vse popolno, da je. Da so tisti, ki te izzovejo, tisti, ki te zadovoljijo. Mogoče je moj največji problem ta, da sem vedno dobila toliko ljubezni, da je zdaj potrebujem le minimum. Mogoče.

Zdi se mi, da prevečkrat preveč trpim. Ob slovesih, ki niso dramatična. Ob ljudeh, ki mene izgubijo ravno toliko kot jaz njih, a se mi zdi, da me sploh niso. Zato se skušam dojemati iz strani mojih ljudi, tistih s katerimi so moji odnosi jasni, nenarejeni, od Facebooka neodvisni in povsem nenadomestljivi. Za njih nisem samo ena izmed mnogih, temveč edina. Kot so oni zame.

Ha? Smiljan Mori je kamilica proti meni. Kakorkoli … v življenju bodo prišla ogabna obdobja, ko se boš vprašal, kaj in zakaj in, če še sploh. In na koncu se ti bo ravno takrat zalomilo vse možno. Ker je vedno tako. In ostal boš tam na obronkih svojih zmožnosti, s pogledom usmerjenim nikamor in z željo po tem, da samo mine. Vem. Tukaj sem. A potem bo posijalo to sonce in jutro bo spet polno zvokov in tvoj pes bo prišel ter se stisnil k tebi in mama ti bo rekla, da te ima rada in ti boš … dihal. Ne povsem svobodno, a dovolj, da se boš zavedal, da zmoreš in, da te še čaka nekaj, kar bo vredno. In potem se boš oblekel, razjokal, stopil čez vrata in dihal naprej. Če boš imel res srečo, te bodo med tem dihanjem spremljali vsi, ki so nekoč bili s tabo in tisti, ki so še. Mogoče pa boš po poti srečal še mene … nenadomestljivo. Edino.

Kdo ve. Življenje je toliko vsega. Toliko bolečine, a tudi toliko sreče. In zato, da res živimo, moramo izkusiti oboje.

Kar nekaj.