Tanja Kocman

To sva. Prazen dokument. Ti in jaz. Midva. To sva.

by Tanja
in Kolumne

To sva. Prazen dokument. Ti in jaz. Midva. To sva.

Na kaj mislim. To sva.

Midva sva moji statusi, moje misli, moj izhod. Midva sva tisoč mojih idej, zamisli, mojih blodenj, želja. Mojih prelepih upov. To sva.

Midva sva lahko vse to. Ali pa nič. Ker midva …  sva opcija.

Jaz pa sem svoja zgodba. Brez tebe sem jaz že leta. Brez tebe sem hčerka, sestra, teta, prijateljica, ljubiteljica živali, ki se uči. Brez tebe sem pornoigralka, miss sveta in pijanka. Brez tebe sem ljubiteljica glasbe, zbirateljica quotov, iskalka sreče in upornica znotraj primernega. Brez tebe sem jaz že leta. Ne samo to, brez tebe sem jaz jaz že celo svoje življenje.

In moje misli se zatresejo ob opciji, da bi bilo tu več. Moje srce se vzame v objem in se pozibava pod tušem ob ideji, da lahko z nekom delim. Moje vse kriči ob samem preblisku, da me razumeš za odstotek bolj kot sem sama sebe včasih zmožna.

In občasno ne zmorem biti več od tega, kar se obeta. Ko me ljudje ogovorijo glede stvari, ki jih javno zastopam in, ki jih semi nejavno potem naredim, ker … sem človek. Če bi zmogla in si ne bi delala utvar, bi kričala na vse nas. Kaj smo zmožni početi z drugimi bitji. Kam jih tiščimo, kako jih razvrednotimo, kako jih zabolimo. Ko se pretvarjamo, da smo edina specija, ki šteje, dasiravno smo edina specija, ki uničuje in ubija mimo zakonov narave. Dasiravno. Kako se vam včasih ne zdimo pošasti? In, kako lahko ob vsem, kar vidite, še izustite karkoli vezanega na občutenje trave? Ne vem.

Mi smo specija, ki bi naj znala boljše. Pa v klavnice ne pošiljamo ‘samo’ živali. Pošiljamo tudi drug drugega. Ker si vzamemo pravico soditi, vedeti boljše, prizadeti. Jemljemo si vse pravice, ker so nam pravice dane. Pa ni tako preprosto, veste. S pravicami bi naj prišla odgovornost. Ob njih bi naj prišlo odraščanje, rast. Ob pravicah bi naj prišlo izboljšanje nas samih. Pa ga kar ni. Mi samo smo. Ker več ne zmoremo, ne rabimo, nočemo.

In ne, naredim toliko napak. Če bi vi samo vedeli. Koliko napak sem naredila. Občasno sem najslabša verzija sebe, ker preveč dam na srce. In to zdaj ne pišem, ker ga ne cenim, ampak ker se zavedam tega, da je moje srce včasih samo žalostno. Ljubosumno, posesivno. Včasih je moje srce obsojajoče in prizadeto (v vseh pomenih besede), ker sem človek na tem svetu. Moje srce je reklo stvari, ki se jih sramujem. Toliko kot se jih ne, ker jih je … reklo iz srca.

Moj ati bi rekel, da stvari niso povsem takšne kot jaz mislim, da so. Moj ati je umrl letos. 28.3. ob štirih in nekaj. Kako vem? Bila sem z njim. In ljudje me niso razumeli, da sem o tem pisala, ker je osebno. Res je. A ni samo moje, vsi moramo čez to. Če smo srečni, vsi. (Ja, srečni, ker … pokopati starša je normalo, po naše).  Moj ati ni nikoli hotel biti del mojih povesti. A vem, da razume zdaj to, ker me pozna. Ker sva bila tako podobna, a istočasno različna, da mu lahko vse to razložim v enem stavku. Kot je on meni znal razložit življenje. Veste kaj se je spremenilo v meni sami odkar ga fizično ni tu? Vse. Ker moje življenje to več ni, brez njega. Veste kaj se je spremenilo drugače? Nič. Ker to je življenje. In za vse nas bo tako. Če boste imeli srečo, boste odšli tako kot moj ati. Z ljudmi, ki trpijo, ko vas ni, a so v večjem procentu samo srečni, da so vas poznali. Naredili boste napake, a vmes toliko dobrega, toliko vrednega, da bo vsaj enemu bitju pomembno, da ste bili z njim. To je to. Nič več. A prosim, predvsem, nič manj.

Moj ati ni vedel. Koliko je naredil, pomenil, kaj vse je pustil. Pa sva se pogovarjala, a ni vedel. In tako si želim, da ve zdaj, da celo spuščam v sebe vse Biblije in vere, ki to predpostavljajo. Želim si, da me včasih sliši, da je ob meni. A vedno znova so to stvari, ki jih ne poznam. On pa je bil človek. Iz mesa in krvi. Iz čustev in mnenj. On je bil moj človek. In veste, po taki izgubi, nič več ni isto. Nikoli. Ti več nisi isti.

In midva sva … prazen dokument. In najini boji so samo fikcija, ki obstaja zavoljo tega, da mi je lažje. Ker ob drami, ki je rešljiva, pozabim na to.

Midva sva …. Živa. In dokler sva živa, je vse možno.

Nisem svetnica. Sem daleč od tega. Sem ženska s kupom nesigurnosti. Sem oseba, ki se išče, dela napake, ki je iskala izgovore, sem ženska, ki bo zajebala s tem, kar bo rekla,  a ne s tem, kar bo naredila. Sem ženska, ki bo raje cel dan pila kot jedla, sem ženska, ki bo preklinjala čas, ko nam je Instagram najbolj pomemben, a ga uporabila čez eno uri. Sem ženska kontradiktornosti, a … nisem hinavska. Nisem željna ničesar drugega kot ljubezni. Sem žalostna, razpadla, obupana, sem izjemno razočarana nad tem, kar smo postali, sem premalo kritična in občasno preveč obsojajoča. Za druge. A zase sem vedno samo premalo. Ker se mi zdi, da zmoremo boljše. Drug do drugega in do vseh. In, da če nismo taki, si ne zaslužimo, da smo. Ker vsak si ne.

In bojim se, da se bomo borili, a bo idiotizem zmagal. Povsod.

To je to. To sem jaz. V vsej svoji gloriji vzponov, padcev. In … na koncu dneva  mi je mar za troje. Kako se moja mami počuti ob vsem tem, ker je ne samo moja prijateljica temveč ženska, oseba, ki je iz mene naredila vse to. Kako se ob tem počuti moj ati, ki upam, da me gleda od drugod in me gleda s kombinacijo ponosa in obsojanja, ki si ju zaslužim. A predvsem …

Rada bi bil takšna, da sem s sabo dobro. Ker vem, da se vam nekaterim ne zdi normalno, da želiš ugajat svojim staršem, vam bom razložila enko in dvojko, ki sta v bistvu eno. Plus. Moja starša sta izjemna (ne bom govorila v pretekliku, ker ga precej sovražim). Moja starša sta naredila vse. Od življenja, do napak, do tega, da sta to priznala.  Moja starša sta zame najbolj človeška človeka na svetu. In skupaj smo se učili. Skupaj. To je življenje. Moja starša sta mi dala vse. Ne samo finančno. Moja starša sta mi dala ideje, upe, misel na to, da lahko dosežem vse. Moja starša sta za mene vse. In lahko bi ju krivila za napake in za tesnobo, ki jo nosim s sabo, ker sta bila premlada, ko sta naju z bratom imela. Lahko bi vam govorila o stvareh, ki v našem domu niso bile prav, saj nič ni pravljica. Zakaj delava brat in jaz ene stvari narobe? Nič ni uganka, če enkrat obiščeš psihologa. Lahko bi vam govorila kaj sta naredila narobe, lahko bi … a veste, kaj vse sta naredila več kot prav? A vam lahko zaupam najbolj pomembno stvar pri kateri pa nista nikoli razočarala? Ljubila sta naju. V soju vseh nepravilnosti, ki si jih nista niti obetala, v soju bolečine, ki si je zase več nista obetala. Bila sta človeka, ki sta se ljubila. in njun produkt sta bila človeka, ki sta ju ljubila še bolj.

Ni samoumevno. To, da vas starši ljubijo brezpogojno. Ni. Ni samoumevno, da vam morajo nudit vse. Ne. Da se razumemo. Ne razumem staršev, ki so vam ponudili karkoli manj (dasiravno je to v naši državi najlažje). A ne razumem tudi ostalih, ki so z lahkoto starš. Ker me sprašujejo, kaj počnem pri mojih letih, kaj hočem. A vam lahko povem … če ne znam biti takšna mami kot je to bila moja, nočem bit. Stvari so vedno relativno preprosto, če … premisliš.

Ni samoumevno, da vas ljubi kdorkoli. Ne vem, če je to jasno, ampak, nihče na tem svetu vas ni dolžen ljubit. Tudi starši lahko nehajo. Tudi bratje in sestre se lahko odselijo. Najbolj pijan stric se lahko strezni, najboljši prijatelj se lahko odseli. Nihče na tem svetu vam ni dolžen, da te ljubi.

In potem pride čas, ko se vprašaš. Koga si ljubil. Koga bi moral ljubiti boljše. Ker delamo stvari napol. Tudi to z ljubeznijo. In naše življenje … naše življenje, veste, bi moralo biti izjemno. Ker je tako kratko, polno bolečine ob izgubi. Polno učenja, iskanja, postavljanja … in kaj ga bolj ovrednoti kot ljubezen?

Prezir, sovraštvo, zamere? Je to res to ob čemer bi hoteli umreti? So to spomini s katerimi se človek poslovi?

Imam dramo. Občasno. Ker sem včasih stara 13. A na koncu dneva … sedim v kuhinji, kjer mi je ati rekel ‘Micika’, kjer me je mama kregala, zakaj nisem nič pomila in kjer sem sama njej govorila, zakaj pa Sašo (brat) ni on. Moj svet je sestavljen iz spominov. In verjamem, da tvoj tudi. Ker nekoč smo vsi bili ta družina, če smo imeli srečo, smo bili moja.

A potem pride to … ko nisi več družina, ker postaneš spomin. In tvoja družina je samo del družine. Ker … saj razumete. In več ne veš. Več ne veš. Ker ne razumeš, kako se lahko vse nadaljuje, če pa tega pomembnega človeka več ni. Svet bi se moral ustavit. Ker tvoj svet se je. Svet bi se moral ustavit.

A tudi tvoj svet se ni. Ker veš, da on tega nikoli ne bi hotel. In to je dovolj. In piješ kave, poslušaš glasbo, se vstaneš, oblečeš, greš v službo in spiješ tretjo kavo. Se hecaš z ljudmi, ki so ti nepomembni in začutiš, da so ti eni še preveč. To je življenje. Piješ kave, se smeješ, oblečeš bedne hlače in veš, da nekoga več ni. To je življenje.

in midva sva prazen dokument. Ker si  mogoče ne zasluživa, da bi bila več. Je pa res …. Da več ne znam sprejeti manj. Nisem človek za prazne stranice. Moj ati je bil tiskar, ki mi je pokazal vse barve, ki jih lahko ima svet. In vmes  mi je pokazal tudi barve ljubezni ….

Ki so bile vse, a nikoli ne neodtisnjene …