Tanja Kocman

To je moja sol

by Tanja
in Kolumne

Zdi se mi, da malo oponašam Prešerna. Po vsem tem teatralnem objokovanju ideje o ljubezni, ki se me izogiba. No, pa po pitju tudi. Malo sem si že precej dosadna. Z vsem tem tarnanjem o najmanjši plati mojega življenja. Mogoče samo rada trpim. Ali pa se vedno podim za tistimi za katere že apriori vem, da me bodo hoteli samo do točke, ko se bom morala vedno znova dokazovati in boriti. Verjetno sem v otroštvu prehitro dobila, kar sem želela in je to zdaj moje bolehno uravnovešanje. Ali pa ni nič od tega in sem samo preprosto – recimo skupaj – neumna. Kdo bi vedel.

Dejstvo je, da se me je v zadnjih letih mojega javnega negodovanja nad odnosi in njihovimi izrojenimi oblikami oprijel vzdevek ‘strokovnjakinja za samskost’. Verjemite, zveni mnogo bolj laskavo kot dejansko je. Prilično v taisti liniji s ‘poznavalko hemeroidov’. In ne, ni mi nerodno, da sem samska. Samo na eni točki me že utruja ta fama okoli tega statusa. Je boljše, je slabše, je sploh kaj. Me definira? Da, me. Kot me definira tudi to, da imam raje pse, da raje pijem kot tekam in, da sem raje naredila vse narobe po svoje kot vse prav po … vaše.

Verjetno se je vse zgodilo zato, ker bi naj ob sebi imela to magično bitje, ki me reši. Da bi karkoli mi ne paše imelo smisel. Ne, da bi bilo tukaj samo zato, ker nisem v dvoje. Ne sama, ker to nisem. Si ne bi dopustila biti.

Še vedno mi je težko. Biti s tabo kot da nisva bila. A ti mi daješ občutek ne samo, da nisva bila temveč, da niti nisem jaz. Ne znam opisati bolje, ker se občuti še slabše. Zgodbe se zaključijo kot da nikoli niso imele smisla, kot da se nikdar niso grele ob istih željah ali ugašale ob drugačnih potrebah. In edino kar se učim čez leta je to, da me iskrenost vodi v pogubo. Da se od mene zahteva, da se manj dobra, ker bi s tem bila bolj zaželjena.

Veliko razmišljam o tem, kdo sem brez vsega tega, kar si očitno tako želim, da bi me našlo. In ugotavljam, da sem še vedno jaz, samo brez te osnove, ki me žene. Da pišem, mislim, da vidim svet kot bi lahko bil. In, da ga maram tudi, ko ni. Klinc, vsi imamo neke stvari, ki si jih očitno želimo, v katere verjamemo, brez katerih smo sicer kot vsi ostali, a veliko manj svoji. Moje želje me naredijo dovolj neuravnovešeno, da lahko živim in dovolj pogumno, da to počnem na polno. Vsaj včasih.

Resnica je, da se tako bojim biti sama, da občasno prav pozabim, da sem najbolj sama ravno s tem strahom. Ker mu pustim, da zasede tiste dobre dele mene, tiste, ki želijo biti nad tem, ki me želijo zgrabiti za zapestje in me ob glasbene spremljavi predstaviti svetu, ki kar čaka, da se ponudim. Z vsem, kar bom lahko sprejela in s tistim, kar mu bom zamerila. A jaz se včasih raje usedem v svoj bunker žalosti in objokujem vse, kar bi lahko imela, ker je točno to tisto, kar vem, da mi nikoli ne bo manjkalo za razliko od tistega, kar pa bo dejansko moje. Saj pravim, veliko razmišljam.

In sprijaznila sem se. S tem, da nisem punca, ki z lahkoto pozabi in nadaljuje. Pač moje srce in vagina vztrajata pri vpletenih dlje kot bi nam bilo všeč. Razumem. Tudi sama sem tu v ekipi ‘razum’, a ima očitno slednji v svojem krogu same mini verzije mene, ki do danes niso uspele zvaditi niti prevala. Pol pa zmagaj, če lahko. Torej, tu sem. Rada imam bolj kot bi naj in dlje kot bi smela. In vmes naredim vse narobe. Namesto dostojanstvenega sprejetja poraza, pošiljam dele preostalega ponosa s pijanimi sporočili, z brezglavimi odločitvami, s precej psihopatsko verzijo sebe, ki bi se ji sama v podhodu izognila. Verjela sem, da bo v odrasli dobi lažje. Da bo slovo (od česarkoli že) pomenilo sofisticiran stisk roke, nagajivo petko, vračanje zobne ščetke in obligatorično brisanje fotk s Facebooka. In, da bo to to. Ker baje ni časa. Baje je lažje. Baje …

A na koncu se mi zdi, da so me vso najstništvo pripravljali na točno te trenutke. Da so Backstreet Boysi prepevali o tem, kar bom morala izkusiti zdaj. Ker takrat sem se poslavljala samo od fantov, zdaj se od upa.

Dramatično, a? Pa saj ni. Je kar je. In boli in mine in je dobro in malo srečno in potem takšno, da bi lahko šest dni strmel v smreko.

Ne bom vam lagala, ker … se mi ne da. Moje življenje je izjemno. Zapolnjeno z bitji, ki jih obožujem. Z delom, ki ga maram. Z vednostjo, da se bom znašla, pride karkoli. Moje življenje je polno glasbe, smeha o ničemer in ljubezni. Tudi takšne, ki me občasno užalosti. A ni narobe.

To je moja sol. Tisto, kar daje vsemu okus, kar daje pomen. Tisto zaradi česar sem polna upanja in iskanja, naivnosti in vere. Tudi tisto zaradi česar sem polna drame in solz. Polna praznih trenutkov in vednosti, da me nihče ni toliko prizadel kot me je prej osrečil.