Tanja Kocman

”Ti nisi prava”

by Tanja
in Kolumne

Ste se kdaj vprašali, kaj točno si res želite? Izven okvirjev tega, kar bi si naj želeli, ker ste ravno v teh letih, tej službi, tej okolici ali na tej postelji. Izven vsega ostalega in samo znotraj sebe. To se sama sprašujem te dni. Bega me misel na moja leta in na to, kar bi naj imela v skladu s tem, da si tega sploh ne želim. A, da se zavoljo norm vseeno sprašujem, če si res ne. Če si ne lažem, ker morda do zdaj nisem uspela najti, narediti, srečati ali pa se sestaviti do osebe, ki bi naj po kriterijih družbe (ter mene nekoč) bila odrasla. Bega me.

Dasiravno se zavedam vseh oblik obstoja in življenja, dasiravno sem večinoma zadovoljna ter doživljam sporadične trenutke sreče, dasiravno mogoče na svoj netradicionalen način sebi dajem več kot bi si ga na tradicionalnega. A ne bom vedela. In begam samo sebe z vprašanji, ki so nekoč bila samo oddaljena kljuvanja, a se mi zavoljo let zdaj pojavljajo mnogo preblizu. Nenazadnje sem v obdobju svojega življenja, ko bi morala vedeti. Ne za vse, a vsaj za tisto nekaj, kar bo zavoljo biologije kmalu odplulo proti večnim loviščem. Pa ne vem. Ali kaj zamujam zdaj ali bi kaj zamujala tedaj. Pa ne vem, če je to na koncu dneva sploh pomembno. Se pa vprašam.

Če povzamem na kratko, mislim, da imam krizo predsrednjih let. In, če bi bila moški, bi si morda kupila rdečega jaguarja, si plačala presaditev las ter seksi Ivoni odprla vrata ter skalpele do povečave jošk, zdaj pa se samo sprašujem. V odsevu vsega, kar sem nekoč mislila, da bom imela oziroma, da si želim imeti.

Verjetno, ker nisem prava. Za nekoga. Verjetno bi s tem dobila smisel, melodijo in pomen. Biti nekogaršnja prava. Ali pa bi se dovolj zamotila, da me ne bi skrbelo, kaj bo naprej. Ker sem nekako vedno verjela, da bom spoznala človeka s katerim bom lahko najboljša verzija sebe. S katerim se bom delila do te mere, da bo slajše. To življenje. Ne, ker bi v soju sebe bilo bedno, a ker sem si od dvojine obetala več. A nisem prava. Kdorkoli že to je. Nenazadnje že leta lutam po svetu s prepričanjem, da ne obstaja, ta sorodna duša, ki sestavlja tvoj drugi par kril s katerim poletiš mimo vrste. Verjamem samo, da se najdemo v nekem času, rastemo in se vzpodbujamo, da postanemo nekdo, ki ga bomo morda ljubili večno, morda pa še samo en teden. Nekaj ti je lahko prav vedno ali samo omejen rok. Kot hlače. A to ne pomeni, da si jih v omejenem roku ljubil manj kot bi jih večno.

Popizdevam ob svetu kot smo ga aranžirali zdaj. V vsej gloriji površinskosti, v vsem soju ničesar pomešanega z nikamor. Ko so odnosi muka, nuja, ki jo moraš odkljukati v kvadratku življenja. Ko vse temelji na laži, dopisovanjem za ego, iskanjem draži za trenutek potrditve in skrivanjem za izgovori o kratkosti bivanja. In sovražim, da bi občasno želela biti takšna, biti taktična, neiskrena, biti za zmeraj zadovoljna z odnosi, ki vodijo nazaj. A sama sem ta, ki želi več. Ki hrepeni po nekom, ki mu ni do vseh igric. Do praznine, do praskanja po površju, medtem ko je življenje tako sočno. In zaslužim si ga, takšnega ali pa raje nikogar. Zaslužim si sebe srečno, občasno celo tako srečno, da bodo prijatelji zavijali z očmi in mi ne bodo hoteli dvigniti telefona. Pa tega kar ne zmorem, niti zdaj, niti na obronkih svojega relativno zrelega obstoja. Zapletam se v stvari, ki me delajo žalostno in rahlo noro. Ki me postavljajo pred odločitve, ki se jim izogibam že od birme. Ali česar manj svetega.

Sem človek, ki ima preveč rad in premalo obsoja. Ki sprejme toliko, medtem ko sama niti ne potrebujem sprejemanja. Potrebujem tako malo, da sem že delni kaktus. Vsaj tako kaže statistika preteklih let. In ne znam si vzeti tega, kar mi pripada. Ne znam se boriti za svoj smeh, idejo, za svojo idejo o tem, kaj bi ljubezen naj bila. In se zadovoljim z imitati, zadovoljim se z Gučiji med ljubeznijo. Ker bi rada imela občutek, da sem nekomu več kot nadomestljiva. Da sem nekomu več kot večina. Da sem nekomu v tem trenutku prava.

Zveni patetično, ha? Pa dejansko ni. Ne gre za del življenja, ki mi onemogoča biti fantastična jaz. Gre samo za del življenja, ki je. Obstaja. In ne morem ga tajiti, ker se mi ne da. Ker, ko me bodo na koncu moje poti vprašali, kaj je bilo zame vredno, kaj je bilo tisto zaradi česar sem zjutraj vstala iz postelje ter se našla srečno, bodo to bitja, ki so me krojila. Bo to … da … to bo ljubezen, ki smo jo delili, ki smo jo preizkušali, ki smo jo brcali in božali, to bo ljubezen, ki smo jo izgubili, ker je sploh bila tam, da se jo je dalo izgubit … to bo ljubezen zaradi katere sem, kdo sem in zaradi katere vem, da moram biti boljša.

In ljubezen ni površinska, ni preprosta, ni za vsakega to, kar si je obetal. Včasih je zajebana, egoistična, včasih je motena, sprevržena in do solz naivna. Včasih je jezikava, prekleta, butasta in boleča. A vedno nosi dele tebe, ki še morajo nastati, da boš zmogel. Vedno te nauči, lekcije o drugih, a predvsem o sebi. Vedno te prime za roko in ostane s tabo ali pa te zapusti za toliko časa kot ga potrebuješ, da jo hočeš najti. Njo in sebe v njej.

Ne verjamem v zaljubljenost, tej se je možno upreti. To sem se naučila čez leta. Nekdo, ki ti povzroča metuljčke v trebuhu in vagini, ni nekdo, ki ga je težko izpustiti. Niti približno. Težko je izpustiti nekoga, ki ti je prijatelj. Ker četudi ob njem ne čutiš množičnega prhutanja kril tisočerih nekoč gosenic, četudi ne padaš v nezavest ob njegovem nasmehu in četudi se za kino z njim ne preoblečeš niti dvakrat (kvečjemu ravno ravno zato), je on tisti, ki bi lahko s tabo delil več kot samo naslov. Lahko bi delil vaju. Biti z nekom to, kar si in se pokazati v vsej svoji garderobni luči senzacij in polomov, to je to.

In eno je zlomljeno srce, ko odkoraka nekdo, ki te je poznal čez šminko, blefiranje, zgodbe o pijanih nočeh in treh vbodih v soju tvojih sten. Drugo pa je, ko pokažeš vse, lepo in grdo, ko si gola pred tablo in, ko … ugotoviš, da je bilo vso deljenje s tabo vredno še manj kot si si drznila kdaj pomisliti. Ali dvomiti.

Želela bi si, da bi naše otroke (ja, rekla bom naše) naučili, da so nekatere zadeve v življenju svete. Kot so to življenja vseh, kot je to, da pomagamo bitjem za katera vidimo, da trpijo. In predvsem, da jih naučimo, da je ljubezen več. Od Snapa genitalij, od pisanja nezakomplicirani Vesni medtem ko si v zvezi z Gordano, ki je nisi niti vprašal, zakaj je jezna, od lajkov ene dobre v primerjavi s poljubom ene iskrene. Da jih naučimo videti razliko med temi površinskimi odnosi, ki te čez čas samo praznijo in globokim, ki te polni …  med beganjem in domom. Med tistimi, ki te bodo hoteli čez noč in tistimi, ki te bodo hoteli še čez dan … tudi, ko boš najbolj bedna verzija sebe.

 

Predstavljaj si, da si sam. Zdaj. Nikogar ni nikjer, nikogar, ki ga moraš navdušiti, nikogar, ki ga boš razočaral. In vprašaj se, kdo je tisti s katerim bi lahko bil. Samo bil. Vdihni. Da bi bilo kot da si sam, a boljše. Izdihni. Da je vse to še vedno tvoje življenje, tvoje odločitve, tvoji koraki, tvoja sreča … da mu ne rabiš lagat o tem, kje si, ker razume, da si tam … o tem, kam greš, ker podpira, da boš tam … da se ne opravičuješ za vsako sleherno napako, ker ve, zakaj si jo naredil …

 

Kdo je ta, ki bi samo s tem, da bi to delil s tabo, vse naredil bolj … pomembno?

 

To je zame ljubezen. Ne glede na to, koliko drame in zlomov prinese, ne glede na to, koliko lahko vmes boli. Ne glede na to, koliko jo vmes sovražiš. Ne glede na to, koliko vmes sovražiš mene …

Nisem prava. Vem. Če bi bila, ne bi zdaj pisala tega, ampak bi ti razlagala, kako sem plačala 100 eurov za precej kičasto božično dekoracijo zaradi katere moj dom izgleda kot izložba iz Laponske in ti bi se smejal, ker bi vedel, da je to zame najbolj magičen mesec in, da je mogoče otročje, a moje. In bi cenil. Moje otroško navdušenje. In mene v svojem življenju. Kot sem to počela jaz.

Razmišljala sem, če me bo kdo znal kadarkoli tako ceniti kot znam ceniti jaz. In ugotovila sem, da ni pomembno … ljudje, ki te prizadenejo, niso ogledalo tega, da si ti nečesa ne zaslužiš, so samo odsev tega, kar si zaslužijo sami. Nositi srce na pladnju, biti zvest sebi in temu kaj čutiš, je velikokrat nezaželjeno, ker pokvari okus površinskosti, a samo to. Ne pokvari pa tebe. In morda boš ravno ti tisti, ki boš zase naredil vse bolj pomembno, zato … se ne skrivaj za izgovori o kratkosti bivanja, ne skrivaj se za strahom, sramom ali za drugimi. Bodi najboljša verzija sebe tudi brez pravega …bodi tečna, igriva, dvomljiva, potrebna pozornosti, iščoča, žalostna in jebeno iskrena.

 

Bodi vse, kar si, ko si. In, če je to preveč … je on premalo.