Tanja Kocman

”Takšen pač sem.”

by Tanja
in Kolumne

Izogibala sem se. Temu, da bi pisala samo za ženske, ker se mi je zdelo pomembno, da razumete, da pišem za ljudi. Za človeka. Ki se mu zalomi, ki se vstane, ki si zlomi gleženj in srce in vseeno nadaljuje. Imela sem narobe.

Tole je za ženske. In samo za nas. Zakaj? Ker sem točno to in, ker nas razumem tudi takrat, ko mi gremo na živce. Ker nas ne razumem, ko nas ljubim. Ker sem me.

Ta svet je postal temačen in povsem beden svet za ženske, ki se trudijo ohranit svojo ženskost in istočasno doseči več. Ker nam je očitana feminističnost, ki se sicer ne kaže pri sežiganju modrcev in puščanju dlak, a se vidi pri tem, da terjamo več. In … se obnašamo kot dame? Večinoma ne. Bi se morale? Mhm. Ampak … bi se tudi vi morali obnašati kot da to dejansko smo?

Dragi moji, stvari so preproste, ne glede na to, kako se bomo pretvarjali. Nimamo enakih plač, nismo na taistih pozicijah in, če bi ponekod pogledali še globje, se vprašam, kako lahko sploh stopim iz stanovanja preden sem podojila sedem otrok, spekla pito in zadovoljila moža. Ker tudi, če se vam zdi, da ni, o je. Ta razlika med našimi genitalijami je omniprezentna. In tako moški kot tudi ženske jo izkoriščamo slabo. Zelo slabo. A pustimo gospodarsko politične debate. Ne, ker niso pomembne, ampak, ker si bi za njih sposodila še nekaj učbenikov ter umetno podpazdušno dlako.

Biti ženska je izjemno. Biti ženska je tako jebeno lep privilegij, ki ga tako premalo cenimo, da me boli v vseh rodilih. Ker nenazadnje nismo samo slednje. Imamo toliko za ponudit, za dat, za pomagat, za povedat, za  … delit. Me smo ta izjemna oseba, ki lahko ljubi tudi, ko je ljubezen že zdavnaj izgnana. Me smo ta oseba, ki najde najboljše v drugem, ki med kuhanjem kompota reši svet in predstavi ljudem, da zmore tudi seks za užitek. Ker si ga želi. Ne za nalogo. Me smo ta oseba, ki reši in spremeni in premakne in zahteva nič in nasploh … me smo ta oseba, ki pomeni. Za nekoga, a predvsem – zase. A se zavedate? Me smo ta bitja, ki se za toliko krivimo, namesto, da bi se za toliko proslavljale? Zato … dajmo se proslavljat. Sebe, svoje neumne odločitve, poti svojih korakov in tudi vagine.

A veste … v zadnjem mesecu se mi je vse v življenju nekako poklopilo in to lahko delim. Dojela sem, da nisem samo nekdo, ki sodeluje, temveč nekdo, ki vodi. Ker je to moje življenje. In spraševala sem se, kaj lahko ponudim, doprinesem, kaj lahko sploh dam svetu, ki že ima vse. In … lahko dam sebe. Ker tega ta svet drugače ne bi imel. Mene v najboljši verziji. Takšni jebeno srečni, z urejenimi mislimi, z vrednotami, ki so mi pomembne, s sabo takšno, da se ne bi porinila z ladje. S sabo zdaj, ko ji je končno jasno.

Sem ženska. In ne rabim izgovora. Da bi ustrezala. Ne tebi ali onemu ali njemu, ki ga ne poznam. Sem jaz. V vsej svoji gloriji zablod, raziskovanj, dvomov in najdb. Sem jaz. Tekom svoje kariere sem bila soočena z mnogim sovraštvom, proti svojemu karakterju, svojemu izgledu in … ranilo me je. Ker nikoli nisem razumela, zakaj bi ljudje rekli kaj tako slabega o nekom, ki ga ne poznajo. In ne maram vas, anonimni komentatorji brez hrbtenice, ker sploh ne veste, kaj zavoljo lastne negotovosti naredite. Meni ste morda povzročili nekaj  minut solza, drugim mnogo hujše. In sram vas je lahko. Od tega ne odstopam. Ker ste kreteni brez življenja, izkušenj in vednosti. Da nekomu povzročite gorje samo, ker ne znate delati s svojim. In  lahko vas žalim  s tem … ker … poglejte se.

A se zavedate, da je pred vami ves svet? Da so ljudje, ki vas trenutno ogrožajo, onemogočajo, samo en mini nič v primerjavi s svetom? Se zavedate, kje vse bi lahko bili? Kaj vse bi lahko dosegli? Kdo vse bi lahko postali? Če bi samo malo popustili pri vzorcih, tradicijah, pri idejah drugih za vas? Umag ni meja in tudi ne Tomaž, ki ste mu rekle da, ker se je zdelo prav.

”Takšen pač sem.” To je stavek, ki mi je dal misliti, ker … so mi ga rekli. Mnogokrat. Fantje s katerimi sem bila, za katere sem menila, da si želim biti z njimi. Ampak … a se zavedate globine tega stavka? Ne zame, za njih? Oni kar so. Ker to so. In … a me jebeš? Življenje ponuja kulture, prostore, dogodke, življenje ponuja ljudi, srca in življenje, kljub temu, da se včasih povsem ne zdi, ponuja ljubezen. In ti pač si kakršen si? Bože  mili … pa bodi. Kot da bi ti na pikniku ponujali vse, a ti bi izbral presto. Zaradi tega nisi ne kul, ne več od drugih, zaradi tega si samo kreten, ki zamuja. In želim, da spoznaš človeka, ki ali hoče s tabo deliti to bedno presto ali pa nikakor noče niti minute zapraviti z nekom, ki ne bi raje vsaj šopske.

Ženske smo nagnjene k temu, da hočemo razumet, hočemo se borit za nekoga, ki se mu ne da boriti niti zase kajšele za nas. Ampak … ampak! Imam novico in naj se širi. Stvari so lahko zelo drugačne. Kljub temu, da se ti po večih letih odnosov z ljudmi, ki ne znajo / nočejo poskrbeti zase in posledično zate, zdi vse kar je več en tak ognjemet kiča, obstaja. O ja. Obstajajo. Ti ljudje, ki vidijo, razumejo in, ki te dejansko hočejo … ne kljub temu kar si, ampak ravno za to. Jebeš, boste rekli. Ampak ne. Mogoče moraš samo najti tisti del sebe, ki ti pove, da si vreden več. Tisti del, ki ti kriči, da ‘takšen pač sem’ ni nič. Ker je nič. To so izgovori fantkov, ki jim je tako lažje. Ker se lahko ukvarjajo s tem, da ne gredo višje od sebe, ker so tu vedno tiste, ki jim dajo odobravanje, da je dovolj. A tudi vam nekoč ne bo dovolj.

In mogoče bo tej vrsti fantov to vedno dovolj.  A časovnica tega ni tvoja domena. Tvoja domena si ti. In to, koliko tega si zmožna razumeti, dojeti, prebroditi, zagovarjati in ohraniti do razpada. Odnosa ali sebe.

Pa gremo skupaj. Vse ve, ki ste z mano. Znašle ste se v odnosu, kjer dajete vse in drugi procent. A ta procent je vreden toliko, ker se pojavi ravno takrat, ko ga rabite. Ker se vam zdi, da imata več od drugih, tudi tistih v resnih zvezah, ker … ve ga poznate. In karkoli naredi je posledica njegovega otroštva, bivših zvez, on je kompliciran produkt svojega življenja. Ja. Kaj pa ste ve? Ve ste sprehod čez marjetice? Je vse ok? Ste ob vsem tem dobro? Ste kurac dobro (hvala Moj ata socialistični kulak). Ste polne dvomov, negotovosti, vprašanj, ki jih ne upate zastaviti, ker jih zavoljo vaše vloge po protokolu niti ne smete. No … To ni nič. Ne zame in ne za vas. Vredne smo vsakega prijema roke, poljuba na čelo, pretirane čustvenosti ob orgazmu, vredne smo … in prej se bomo zavedale, prej bomo dobile.

In  to zdaj je moj osebni poziv za vse vas, drage moje. Tudi za tiste, ki ste bile z mojimi bivšimi  (občasno, ko še niti niso bilo to :)). Vredne smo toliko, kolikor zahtevamo. A nikoli nismo vredne ‘takšen pač sem’ stavka. Ker … ker je bolj beden od narisanih obrvi. Tudi me bi lahko bile samo to. Lahko bi sedele s kozarcem vina, brez make upa in modrca. Lahko bi govorile, da nas je odnos očeta do mame prizadel do te mere, da ne znamo imeti odnosa in se zato zapletamo z mnogimi. Lahko bi našle izgovor za našo sleherno slabost … ampak me … me bi rade imele rade nekaj več od tega in rade bi imele občutek, da nas imajo radi več. Več od ničesar, ki se nosi ta leta. Več.

Morate namreč vedeti eno stvar. Nisem butasta. Ko sem bila nekoč varana, sem to tudi vedela. Ampak sem našla izgovore v otroštvu, prejšnjem odnosu, vzgoji. V vsem, samo ne v njem. Zato zdaj to. Nisem idiot, samo upala sem, da je več od tega. Da sem jaz več. Pa jaz nisem imela s tem nič.  Nekdo, ki vara, večinoma ni posledica posameznika, ki ga ima rad. Je posledica sebe. Iskanja potrditve na napačnih mestih in predvsem … je ‘takšen kot pač je’. Ker, iskreno, vtakniti ga v mnoge, v našem svetu zahteva cel svoj slogan.

Ste gledali film A star is born? (Krasen prehod, vem) Zame je to eden izmed najboljših filmov o odnosih kadarkoli. Ker se imata rada čez prodane sebe, čez prepite sebe, čez sence sebe. Rada se imata takrat, ko se sovražita. In to je zame ljubezen. Takšna, ki ima priložnost, da živi. Da preživi. Nam pa je to preveč. Zahtevno, stresno, nam je to prenaporno. Mi bi želeli spoznati človeka tri metre od svoje hiše, da bi se lahko pijani zalučali v njegovo spalnico. Mi bi želeli, da po prepiru s Tino spoznamo Petro, ki ji je vseeno. Vsaj do Andreje.

Ampak! Kolikokrat ste fantom, ki bi lahko bili več od tega, rekle ne? Kolikokrat vas je bolj prepričala negotovost in nepodojen izraz? Mhm. I know.

Skratka … drage moje ženske, tudi tiste s katerimi smo si kaj delile, življenje je res prekratko za to, da se dajemo ničemer. Razen, če res tako paše, da je vseeno. A to je lepo samo omejen čas. Želela bi si, da nismo bedne, da znamo biti me in predvsem … želela bi si, da znamo reči ne … sama sem se te besede naučila te dni in moram priznati, da je postala ena izmed bolj pomembnih. Ker pove vse o tem, kdo za nekoga sem.