Tanja Kocman

Še na davčni vedo, da si pravi

by Tanja
in Kolumne

Odkrito? Trenutno sem senca same sebe. Oziroma senca tistega o čemer tako zelo rada pridigam. Sem ženska, ki bi v imenu ljubezni dala sebe na šestnajsto mesto. Nenazadnje jo je na to pozicijo postavila tudi ljubezen sama. Ljubezen … kot da bi vedela, kaj to je. Mislim, zelo dobro poznam družinsko varianto, prijateljske nivoje, pasjo brezpogojno … Ampak pri tisti ‘drgniva duši in telesi’ pa se malo zalomi. Nenazadnje mi že celo življenje prodajajo zgodbe o srečnih parih, ki so se kar našli, ko so najmanj pričakovali, niso upali in so nasploh pozabili, da bi se s kom radi intimno družili. Kar zgodilo se jim je in naenkrat – oh, ta čarobnost – so se kar zložili skupaj. Kot puzzle, ki so jih v tovarni po prepiti noči zložili v napačne škatle, razposlali po svetu, a so se zavoljo usode skupaj znašli ob pravem času kot darilo pod božičnim drevescem ter … se združili v celoto. Ker, ko je prav je preprosto prav in, ko je pravi ni oklevanja in oba vesta, da je to to. Kaj oba, vsi vedo! Še vaški mesar, pet okrožij v bližini ter javna uprava in cela davčna. Vsi. In nikjer ni dvoma in boja, je samo sreča, smeh in večna pripadnost, ki se čez vzpone in padce samo še stopnjuje … Res?  (črički v ozadju, zavijanje z očmi in en preprost ‘pa ne me jebat’.)

Bilo bi krasno. Res. Iskreno bi rada spoznala moškega ob katerem bi mi gorela ledja in srce ter bi me ta v vsej svoji jamski gloriji zgrabil za lase in rekel:”Ti in nobena druga.” Ne za večno, morda niti ne za tri mesece, ampak za zdaj. Da bi vedel, da me hoče v tem trenutku. Da me ni pripravljen zapraviti zavoljo praznih strahov ter statistike, ki kaže, da je ljubezen slepa ulica z večnim koncem. Ker morda bi ravno midva lahko postala zgodba o parih, ki nam gredo tako zelo na živce. Ker nikoli ne veš, kaj prinese prihodnost in kaj odnese življenje. Mogoče ti bo po dveh tednih šlo na živce, kako si dosledno tri minute drgnem zobe in mogoče bom sama spoznala Mirkota, ki me bo mnogo bolj nasmejal kot tvoje anekdote. Mogoče se bova ljubila in se delila večno, mogoče pa si bova čez deset let delila le še skrbništvo. Nikoli ne veš. Ampak, kako naj veš, če niti ne poskusiš …

Mogoče jemljem te zadeve preveč osebno. Nenazadnje me imajo ljudje konstantno tako zelo radi, da me kar izpustijo iz svojih rok, ker sem preprosto tako fantastična, da ne bi bilo fer, da me ne bi okusili še drugi. Štekam, gre za nesebični akt. Aplavz za super mene.

Cinična sem. Cinična, zajedljiva in trenutno tudi precej nagnjena k temu, da se sprašujem v čem je sploh smisel tega igračkanja in beganja na mestu. Tega prekletega hotenja, ihtenja in prerivanja v vrsti, kjer se prodaja dvojino. Ker sem en cel komplet človeka z različnimi motnjami, ki pa jih lahko ovijem v občasno ljubkost, razumnost in relativno optimističen pogled. Sem človek, ki te lahko vidi z vsemi napakami in si jih pretvorim v lastne pridobitve. Lahko te namreč obožujem v soju vsega, kar si – tudi takrat, ko bi te najraje v odeji zavila v palačinko ter se ti dramatično usedla na glavo. Lahko. In nikoli ne bom razumela, zakaj jaz potem jaz nisem dovolj …

Je rekla, zavzdihnila, si za trenutek pustila biti stara 15 (v ozadju zvoki Backstreet Boysov in večnega hita Quit playing games) ter živela naprej.

Mogoče je pač na vsak odnos v življenju potrebno gledati kot na dopust. Da, seveda je vznemirljivo. Večeri so bolj posebni, dnevi so bolj zapolnjeni, nekako je vse boljše, drugače in tvoje srce ter glava najdeta počitek. A vsak dopust pride h koncu in potrebno je nazaj v realno življenje. Edino vprašanje, ki ostane je to, ali boš naslednjič še spakiral za taisto destinacijo. Ali pa boš tožil celotno klinčevo združenje turističnih agencij.