Tanja Kocman

Sama sem kriva

by Tanja
in Kolumne

Iskreno? Prizadel si me veliko bolj kot sem si na začetku tega, karkoli je že bilo, mislila, da me boš lahko. Sama sem kriva. Ker si govoril in nisem poslušala. A verjela sem, da tvoja dejanja govorijo glasneje in, da je vse jasno. Da je pri nama vse mnogo dobro in potem spet slabo, ampak v vsakem primeru … iskreno. Smešno.

In kriva sem sama. Ker nisem poslušala. Ne tebe in predvsem ne sebe. Ker sem vedela, kdo sem že takoj, ko sem te srečala in, da je polovičarstvo tu zame nemogoče. Vedela sem, a sem imela vse te butaste predstave o času in spoznavanju in tajmingu in … nama. To butasto idejo o tem, da se dva takšna srečata z razlogom in, da slednji ni slovo. Ker se mi je zdelo redko, a zdaj se zdi samo … povprečno. Nenazadnje si se res trudil, da bi mi to dokazal.

Mogoče je to moj največji problem. Da v nekom vidim toliko vsega, kar niti ne zmore biti. In, da je tisto, kar pa je, mogoče celo toliko manj od tega, kar bi si zaslužila. Ne, ker sem sama v svojih mislih toliko, ampak, ker nekdo sem. Nekdo, ki ima rad in to brez dvomov. Ker sem nekdo, ki drugega ne bi nikoli nalašč prizadel. Ker sem v svetu, kjer se vsi borijo, da bi zlezli v hlačke mnogim, ne samo zadovoljna temveč celo srečna s spodnjicami enega. Brez upa, da pride kdo boljši. Kako zelo daleč od frajerskega, a tako blizu preprostemu … Sama sem kriva. Brezveze.

Vso moraliziranje, analiziranje, vse solze in butasti butasti občutki, ki vodijo nikamor. Našel si si napačno za takšen odnos. Ker sem te imela verjetno rada mnogo bolj, kot si si od mene želel. Če si si sploh. Drugače si niti ne znam razložiti. In bedno si mi je sploh razlagati. Spet sami sebi kot neka čudakinja pred Sparom …  ker od tebe dobivam takšne porcije molka, da je Miša proti temu kamilica. Pa si edini z odgovori, ki verjetno niso nuklearna fizika. So samo besede, ki bi osmislile. Eh …

In ni ga bolj bolečega občutka kot ta, da je človek, ki ti je bil za nekaj momentov tako blizu, naenkrat kar nekdo tuj. Kar nekdo, ki ga sploh ne prepoznaš. Kar nekdo, ki mu je vseeno. Kar nekdo, ki ga ne samo ne moreš ampak niti ne veš, če ga še hočeš poklicat. Kar nekdo.

A na koncu vsega pa je vseeno … kak človek si ti in, kaj počneš, ko nisi z mano. In, kdo si takrat, ko si sam drgneš zobe, na koga misliš in komu pišeš. Vseeno je, kdo sem jaz in, kaj si mislim o tem, kaj počneš. Kdo sem jaz, ko ni nikogar ob meni in za koga utripa moje srce. Povsem vseeno je. Za naju je zdaj vseeno.

Nisem te znala izpustiti, ko bi še bilo popravljivo. Sama sem kriva.