Tanja Kocman

O tem se ne pogovarjaš.

by Tanja
in Kolumne

O tem se ne pogovarjaš. Ker bo druge bolelo. Ker bodo drugi mislili, da jim ne zaupaš. Ker bodo drugi mislili, da misliš, da te ne razumejo.

A te ne. In ni narobe.

In ti … skušaš samo, da ne bi prizadel še več ljudi, ki so bili že prizadeti. Ker so bili. Ob izgubi. A po mesecih življenja brez drame, brez dramatičnih preobratov, brez ležanja na tleh in brez pomirjeval, se zaveš, da … bi se moral pogovarjat. Moral bi rečt, kričat, moral bi. A ne zmoreš. Ker, ko boš … bo res.

Nisem si mislila, da bom kadarkoli to tipkala. Ne pri teh letih. Ne za njega. Ker me boli vsaka tipka, ker me boli vsaka misel vezana na to, da ga ni. In trudim se. Trudim se imeti najbolj možno naravno pot po izgubi. Jebemo sunce, kakšna je? Kaj je? Kdaj se smejem, kdaj se jočem, koga spustim k sebi, komu dovolim, da sploh govori o njem?

Pri meni bo vseeno. Jaz sem se dala na ogled ljudem. Jaz sem sprejela vse te glupe zakonitosti medijev, da si lahko Mirko iz Kočevja vzame pravico, da te žali kljub temu, da si objavila zadevo vezano na veliko noč. To je bila moja izbira. In, ko me enkrat več ne bo, bodo pod to objavo najbolj nespodobne, nelogične, nesmiselne ubeseditve. Zame, ki bom za nekatere pomenila vse. To smo si naredili. Pod objavo, da sem odšla, bodo žalitve videza, las in uporabe čičerike. Žalitve tega, da nikoli nisem povsem prešla na veganstvo. Žalitve o tem, da sem pregrda za to, da sem Korijeva punca (kar – fun fact – nikoli nisem bila), žalitve o moji debeli riti in o mojem preveč patriotskem naglasu. In RIP.

In faking RIP. Od ljudi, ki sem jim pomenila nič ali kvečjemu celo breme. In želim si, da obstaja ta posmrtni svet. V prvi vrsti, ker me zadnje leto žene še samo misel na to, da bom nekoč spet lahko objela atija … in kot drugo to, da bom lahko v čelo frcnila folk, ki bo ob razglasu mojega odhoda pokazal, da mu je mar. Javno. A zasebno nikoli.

Priznam. Nisem narejena za ta svet. Verjamem, da štejejo integriteta, morala, ljubezen, da štejemo vsi. Verjamem, da imam lahko izjemno rada tudi v izjemno ogabnih okoliščinah. In verjamem, da imamo vsi svoj boj. Če bi slednjega borili, bi svet bil … ne popoln, ampak definitivno ne tako zjeban kot je. Ampak, ker imamo raje ‘en nič ne spremeni’ sistem, smo pojeban sistem, smo slabi ljudje z lenimi motivi. In … samo mi bi lahko vse spremenili.

Vse razen smrti.

Sklepam, da se vam še ni zgodila. Smrt nekoga, ki je bil del vas do te mere, da se vam življenje po njem zdi samo pripoved. Sklepam. Ker, če bi se vam, bi delali drugače. Seveda imate obe možnosti, ali ste samo beden izgovor za človeštvo, ki si v svojo rit porine vse kar verjame, da mu po izgubi pripada, ali pa … skušate narediti človeka, ki je odšel, po tem ko vas je naredil v vse to, ponosnega. Pa jebemti. Res nočete, da misli, da je vsaj pri vas naredil prav tudi ko je naredil narobe?

Ne. Moji starši mi nikoli niso dali bremena sebe. So mi dali bremena, ker so ljudje. Ampak. Sama sem zrasla v človeka pred njunimi očmi in vem, da ni bilo vse Walt Disney. Bilo bi lahko bolj preprosto. Jaz bi lahko bila bolj preprosta. A potem ne bi imela toliko skupnega, potem …

Ne hodim na pokopališče. Ker vem, da nisva verjela v to. A ni samo to. Ne zmore prebrat tvojega imena na tem jebenem kamnu. Ne zmorem. In ne vem, če bom to kdaj zares zmogla. To je samo kamen. To je kos zemlje, kjer te ni. Ker ne moreš bit tam, ker te je moje srce polno. In ne rabiva sveč, peska, marmorja, duhovnikov in molitev brez smisla. Jaz te imam v srcu. In včasih bi si ga želela iztrgat … samo, da bi te imela spet ob sebi.

In lahko hlinim idejo o tem, da je to pač življenje. Lahko vam govorim, da je boljše. Da razumem. Da ne boli in, da vidim smisel. Lahko hlinim, če se bo kdo počutil boljše.

A resnica je, da bi prodala bi vse, oddala bi vse, izdala bi vse, da te spet objamem. In vse ostalo … je laž.