Tanja Kocman

”Ni vse čisto tak kot ti to praviš, Tanja.”

by Tanja
in Kolumne

Moj ati je umrl. To je stavek, ki sem ga te dni izrekla premnogokrat. Do trenutka, da se mi več ne zdi resnično. Kot se mi ne zdi resnično več nič zadnjih nekaj dni. Umrl je človek, ki mi je bil vse. Eden izmed redki, ki mi je bil vse. In ne vem, kako se sestavit. Kako prebolet. Kako živet. A vem, da moram. Ne samo, ker bi on to hotel. Ampak zato, ker me ni naredil zato, da ob tem naredim karkoli drugega. Naredil … vzgojil, pripravil, izučil, izljubil. Moj ati je eden izmed teh, ki me ni samo naredil. On mi je slednje osmislil.
Veste, moj ati je bil poseben človek. Ki nikoli ni želel, da o njem javno govorim. Ko je prišel na moj prvi stand up nastop, sem mu morala obljubit, da ga ne bom izpostavila. In ga nisem. Dokler mu ni zazvonil telefon. In trudim se spoštovati to ter istočasno predati to, kar je zame bil, kar zame vedno bo. Bil je človek mnogih principov. In sovražim preteklik. Bil je človek načel, ki bi mene popeljala do sreče in uspeha. Bil je zapleten človek poln spominov, analiz, poln mnenja. Bil je moj človek.
In hotela sem ga zadržati samo zase. In ga bom. Koliko se da in koliko sem zmožna. A hočem, da veste, da je obstajal ta človek zaradi katerega sem vse to. Ta človek, ki je ob moji mami zakrivil, da sem postala nekdo. Da je obstajal ta izjemen človek, ki je imel v življenju tako malo in je iz tega naredil ogromno. Ki je vzel malo mene in me povzdignil na svoj pediestal, dovolj visoko, da v vseh bojih s sabo nikoli nisem sprejela ničesar manj kot najboljše. Ker si je to zame vedno zamisil.
In zdaj ga več ni.
Zdi se mi tako kruto, nepravično, večino časa se mi zdi nerealno. Večino časa si želim, da bi šla z njim. Ne, ker bi si želela, kaj narediti, ampak ker dejansko …. Je to življenje? To, da se posloviš od človeka zaradi katerega sploh si in … kar nadaljuješ? Kot da nikoli ni obstajal, kot da nikoli nisi obstajala ti z njim? Kje je tu karkoli pravičnega, prijetnega. Kje je tu karkoli?
Ampak nisem ne prva in ne zadnja, ki ji je umrl ati. Sem pa prva in zadnja, ki ji je umrl njen ati. Moj ati. In stara sem 34 let in se ne znajdem. Gledam naključne ljudi in si mislim, da bi morali umreti prej kot on. To delam. In vem, da ni ne prav in, da ni nič, a to počnem. Ker bi menjala vse za še uro njega. Ker on je bil moj. Razumete? On je bil samo moj. On je bil človek s katerim sva se samo spogledala in vedela, kaj misila. On je bil človek s katerim sva se spričkala in pobotala v istem stavku. On je bil človek s katerim sem se skregala tudi, ko sem ga razumela. On je bil najboljši moški kar sem ga kadarkoli spoznala. Tudi, ko me je spravil ob živce. A on je bil edini moški, ki je od mene želel samo to, da ga imam rada in je zato dal vse. In nihče več ne bo naredil tega. Ker to naredi samo ati.
Spregledal je moje najstniške izpade, moja iskanja kariere, ki jih ni razumel, moje fante, ki nikoli niso bili niti četrt toliko moški kot on. Spregledal mi je vse. In me skušal naučiti vsaj nekaterih osnov, ki so njemu pomenile vse. In … ja. Uspelo je. Ker se zavedam vsega, ker imam v glavi in srcu vse. Ker vem, kaj si hotel in, ker vem, da se bom trudila doseči točno to. Ker si zame hotel samo najboljše in lahko samo upam, da si bo to upala vzeti … da boš ponosen.
Razumete? Moj ati me je vzgojil v človeka, ki želi osrečiti sebe zaradi njega. Torej. Vzgojil me je v nekoga, ki ne čuti potrebe, da nadaljuje nekaj, kar je on načel. Da se maščuje nekomu, ki ga je prizadel. Da se loti česarkoli drugega kot sebe. Moj ati me je vzgojil v osebo, ki mora osrečiti sebe, da bo čutila, da je vredna tega, da je njegova hčerka. Mhm, imate prav. Moj ati je bil najboljši ati na svetu. Nesebičen, iskren, bil je toliko bolj moški kot bodo današnji moški kadarkoli. Bil je toliko, da bo toliko od njega vedno z mano.
In ne, to ni nič. Lahko se gremo pisanje polno upa in misi na to, kar ostane ko nekoga več ni. A resnica? Ostane bolečina. O toliko bolečine. Vsakič, ko stopiš čez vrata in nekoga ni na stolu, kjer je ko pride sosed za katerega veš, da ga on ni maral, a ti mu skuhaš kavo …. Vse to in še več gre čez vse kar si, čez cel tvoj organizem. In nič kar si doživel od bolečine, ne zlomljena roka ali srce, nič … nič ni primerljivo s tem. Ker za razliko od ostalega je to … za vedno.
Nikoli več … nikoli več te ne bom objela. Nikoli več te ne bom poljubila za lahko noč. Nikoli več se ne bova kregala glede bedarij in nikoli več me ne boš pogledal in mi dal vedeti, da veva boljše od mame in brata. Nikoli več.
Naj se jebe ta nikoli več.
Rekla sem ti in rekla ti bom zdaj, zame boš vedno tu. Pri vseh odločitvah, pri vseh mnenjih, pri vsem, kar bo zame res pomembno. Vedno boš tu. Ne, ker me s tem obremenjuješ, ampak ker si me vzgojil v človeka, ki je obremenjen s tem, da se odloči prav zase. In s tem si me vzgojil tako prav, da sem delno umrla s tabo. Tudi, če se trudim, da ne bi. Sem. Moje življenje se bo nadaljevalo in vedno bom sledila vsemu o čemer sva se pogovarjala … ampak … ko bom prišla domov in mi nihče ne bo podal dvoma, ko mi nihče ne bo rekel:”Ni to čisto tak kot ti praviš, Tanja.”, a bom res ista oseba? Bom lahko brez tebe ista?
Ati. Imela sem srečo. Pri svojem rojstvu sem imela to izjemno srečo, da sem naletela na tebe. Ki si me imel tako rad, ne glede na to, kaj vse se je zgodilo tebi. Imel si me tako rad, da to kriči iz vsake slike. Imel si me tako rad, da sem tako srečna, da sem lahko bila del tvojega odhoda. Četudi nisem. A vem, da to razumeš. Ti in jaz sva bila toliko več in v moje srcu večno bova. In vsi pogovori s pogrebnimi podjetji, kamnoseki, vsi pogovori z župniki in ljudmi, ki ti niso pomenili nič … vsi pogovori nikoli ne bodo odvzeli ne tebe, ne naju. Dasiravno se zavedam, da morajo biti, dasiravno se zavedam, da so me zadnja dva tedna držali pri življenju.

Izgubila sem svojega atija. In za slednji stavek sem potrebovala veliko alkohola, pomirjeval in ljudi. Ne vem, če je jasno, ampak … umrli so mi nekateri. Dedki, babice in … vse je bolelo. Mnogo, ker sem človek, ki je imel izjemno srečo … imela sem izjemne ljudi. A nič ni bolelo kot to.
In rada bi rekla, da bo dobro, da sem našla smisel znotraj te bolečine. Pa nisem. Razumem, zakaj si moral oditi, a ne razumem, zakaj potem ne razumem, zakaj sem morala ostati. A vem, da to še bom. Ker moj ati nikoli ne bi odšel samo zato, da me boli.
Tolaži me misel, da si si ustvaril življenje po katerem te nekaterem te pogrešamo tako. Da si se boril s tolikim, doživel toliko, zbiral besede, se držal principov, nas učil boljše … in zdaj smo tu, polni tebe. Brez da si to sploh zahteval, kajšele mislil, da se bo zgodilo. A se je. Ker si (bil) eden izmed najbolj redkih ljudi, kar sem jih kadarkoli spoznala. V vsej svoji čudni gloriji si (bil) iskren.
Ati, obljubim ti slednje … večno boš z mano. Ne bo dneva, ko ne bom pomislila nate, ker … si me zaznamoval mnogo preveč. In žal mi je za vsakega, ki te ni spoznal, ker si toliko boljši človek kot mi kadarkoli bomo.
Obljubim ti, da se bom spominjala vsega, kar sva imela. In ne bom jih delila. Ker vem, koliko so ti pomenili.
Nikoli te ne bom imela za kaj manj kot izjemnega. Vem. Lahko bi rekli, da si čuden. A sama te imam za izjemnega. Bil si oče, ki me je peljal na mačje razstave en teden preden so se sploh zgodile in oče, ki se je pogovarjal o kontracepciji brez da bi dejansko to sploh izgovorila.
Ati, ene stvari bodo večno samo najine, a moram …. Svetu povedat, da si obstajal. Ti. Človek poln principov, sanj, mnenj, upov, poln zgodovine z mnogo prihodnosti. Z zgodovino, ki ga je vedno znova dohitela. Človek, ki je bil tako zelo ljubljen, spoštovan …. Ki bo tako zelo pogrešan, da mi lomi srce.
Moram jim povedat, da si obstajal ti … človek, ki sem ga občudovala in ljubila bolj kot vse in, da te zdaj več ni tu. In, da ne vem, kako to predihat …. Ker ni navodil.
In, ker …. Je za vedno.

Ati, želim si, da me zdaj gledaš. Da si misliš, da sem trola, ker delam scene, da mi nekje govoriš:”Pozabi Lučka na dobrote” in si odpiraš Laško. Želim si, da je tako. Ker vse ostalo…. Vse ostalo ni nič. Ti nikjer in jaz, ki te iščem … vse ostalo je nič.

Vem, da nisi bil zamanj. Ker si jaz. Ti si jaz. Ne bi ti znala povedat na koliko nivojih. Tudi tistih, ki so mi nekoč šli na živce. Ampak zdaj, iskreno … vse kar nosim od tebe, je dar. Kot je to bilo to tudi tvoje življenje. In … ati, nikoli se ne bom poslovila, ker bom s tabo imela še toliko pogovorov, dasiravno vem, da nisi ravno njihov oboževalec. Ampak ne morem te izpustit, ker … ker sem jaz tvoj.
Naš dom brez tebe več to ni, je samo hiša. In naša družina je samo še tretjina brez tebe. Ne, brez tebe ima vse okus po tujem, in mogla sem odrastit brez milosti. Dasiravno sem milost imela že ob izbiri družine. A ne bom se več opravičevala …
Naš dom, odkar si odšel, ni več dom. Je samo stavba s kupom spominov. Saj sam veš, dovolj si pameten, vedno sem ti rekla. In nikoli več ne bo dom, brez tebe ne. Ker tu so spomini …. Tu so besede, zgodbe, slike, tu smo mi … in ko tebe ni, nas ni. Ne glede na fotodokaze.

Samo za nas
Ati.
To je nekaj kar ti hočem povedat odkar so se stvari zgodile. A se jim izmikam, ker ne vem, kaj bo, ko enkrat začnem. Ati. Tako zelo te imam rada. Vse sva si povedala …. Pustiva skrivnosti. Take in drugačne. Pustiva stvari brez kateri lahko in ti in jaz ampak …. Ti in jaz. Povedala sva si. razumem. Imel si težko otroštvo. Hotel si več. Iskal si več. In pol tega nisi dosegel … ati… oprosti … nisem vama znala odvzet te bolečine.o ha
Ati … saj si mi vse to povedal,. Ne vem zakaj delamo iz tega več. Verjetno zato, ker si ti že vedel zakaj. Ati … rada bi ti rekla, da verjamem samo v to eno življenje …. A resnica je, da … ati,. Verjamem, da si še z mano. Zdaj tu. Ati. Raje verjamem, da sem nora kot da te ni. In, če je to svetu ok, svet ni ok z mano.
Ker ati, bolj resničen zame ni nihče.