Tanja Kocman

Na poti do sebe izgubiš mnogo drugih. Če imaš srečo – pa le malo sebe.

by Tanja
in Kolumne

Ne da se mi več. Razmišljati in si delati utvar, da je situacija bolj resna kot dejansko je. Vse mine. Prehitro in z mnogo premalo stila. Ne da se mi več verjeti, da je moja sreča na katerikoli točki odvisna od drugih, ker sem zavoljo tega že izgubila veliko preveč časa, solz in upanja. Pa ni žalostno. Je samo lekcija, ki sem jo potrebovala. Ki še jo bom potrebovala. Ki jo potrebujem ravnokar.

Na poti do sebe izgubiš mnogo drugih. Če imaš srečo, pa le malo sebe.

Ne maram, da ljudje mojo prijaznost zamenjajo z dostopnostjo. Ne maram, da se moram za to, da sem človeška in, da razumem, dejansko opravičevat. Ne maram, da živim v svetu, kjer je taktika na najvišjem mestu napredovanja v kateremkoli odnosu. Ne maram. Pika.

V svojem srcu skušam najti mesto zase. Zveni bolj tragično kot je, a zdi se, da sem sama sebe pustila večkrat kot bi me lahko vsi moški tega sveta. Ker občasno pozabim, da sem mega. Da, brez skromnosti, brez pretvez, jaz sem mega. V vsem soju svoje izgubljenosti, zblod, v luči gub in porazov, v senci nikogar in vseh. Sem mega. Ker … ohranjam tisto, kar mi pomeni vse in se učim tega, kar mi še bo.

Da se razumemo, imam ogromno napak. Ena izmed teh je, da se konstantno opravičujem. Še takrat, ko vem, da imam prav, da sem naredila dobro, da sem mogoče celo boljša. Ne vem zakaj. Ne kličimo psihologov. Druga je, da vedno razmišljam in analiziram. Ko bi morala samo potegniti črto. In tu se ne ustavimo, ker je še en kup zadev … Ne morem gledati televizije, če kozarec ni na določenem mestu. Ne znam se posloviti, izpustiti brez morda povsem brezumnega boja. Ne znam narediti prevala. Ne znam skriti nezadovoljstva. Hitro se namulim. Ko sem pijana, sem človek, ki bi ga brcnila v rit. Z jeklenim kroksom. Včasih ne znam sprejeti kritike brez da bi bila najprej jezna in bi šele čez nekaj minut dojela, da je dobro, da sem samo stara dvanajst. In še bi lahko naštevala … a vendar! Zdi se, da sem zaradi tega tudi vse ostalo. Da ne zatajim pri tem, kar je pomembno. Vsaj meni.

Imam vse te vrednote naših babic in se jih ne sramujem. Imam globoko spoštovanje do svoje družine, obožujem starejše in predvsem ljubim živali. In ne, nisem vegeterijanka in sama sebe z vsakim dnem zaradi tega vedno bolj obsojam. Zatorej se lotevam tudi tega projekta.

Moje življenje je zmeda. Morate vedeti. Ker si po eni strani želim mirnega družinskega življenja s človekom, ki bo v meni videl več kot opcijo, a po drugi si ne znam predstavljati biti žena in mati, ter opustiti vse to, kar me tolikokrat naredi nesrečno. Vem, ni logično. A malo stvari, ki jih hoče srce, to je. Mogoče so to z mano tudi naredila spoznanja, poznanstva. To, da se mi zdi preprosto nemogoče, da človek v tem svetu, ki smo si ga tako divje zgradili, najde nekoga zase. Pri katerem ni tisoč podvprašanj in vsaj dvanajst dvomov. Nekoga, ki preprosto je tak kot je in je s tabo, ker si to želi. Pred vsemi in predvsem – pred sabo. A to je umrlo. Mislim, da s tistim delom mene, ki je verjel, da bom našla mir.

Vam lahko odkrito povem, da mislim, da smo res zajebali? Z vsem tem, kar smo naredili. Da smo prišli na ta svet, ga vzeli za svojega, si podredili vse, kar bi si moralo nas in se razpustili. Da smo ubili naravo, živali in zdaj še sebe. Ker preprosto ne znamo in ne zmoremo. Ker konstantno iščemo več, preveč. Ker se nikoli nismo znali sprijazniti, da bi bili del nečesa, hoteli smo biti nad tem delom.

In rešujemo enega za drugim in iščemo smisel, ki je dejansko prerasel samo v  minute naslade.

In živimo kot da bi imeli tisoč življenj, a se zgovarjamo, da imamo samo eno.

To smo. Tudi jaz. Govorim in govoričim in naredim mogoče procent spregovorjenega ter se izneverim ostalim devetindevetdesetim. (In se opravičim.)

In ubili smo odnose. Morda so bili od nekdaj obsojeni na propad. A vendar se sprašujem, kako lahko ljudje do konca življenja ostanejo prijatelji, a le redko partnerji. Ker, nenazadnje, a nista partnerja v prvi vrsti prijatelja in šele potem ostalo? Mi pa opletamo s srci kot da so vrednostni papirji, ki izgubljajo ceno z zvestobo. Pretvarjamo se, da poznamo ljubezen, ker o njej govorijo vse pesmi in filmi in horoskopi. Pretvarjamo se, da ni pomembno komu odpremo vrata, misli in noge. Kot da si lahko z vsakim ti. Pa si lahko z vsakim le … vsak.

Verjemi, najbolj bi si želela biti enostavna. Opustiti, spustiti, dihati, se smejati, mirno, brez tesnobe. Brez vprašanj. A nisem. Našla sem nekaj, kar je bilo težko izpustiti, kar izpuščam vsak dan posebej. Pa o tem več ne smem govoriti, ne morem, nočem … ni mi več …  Ker na eni točki je vse povedano. In, ko je vse izrečeno, se naredi le eno.

Gre se naprej.