Tanja Kocman

Mati razumevanja

by Tanja
in Kolumne

Mislim, da te imam preveč rada. Toliko, da sem sposobna vmes izgubiti samo sebe. Kar je načeloma lepo in, če bi moje življenje bila filmska vloga Julie Roberts, bi to bilo edino pravilno. A v dani situaciji realnega življenja pa je narobe. Ne, ker je ‘imeti rad’ narobe, ampak, ker morajo obstajati ravnovesja. Medtem, koliko dam tebi in, koliko dam za sebe. Verjela sem, da to že obvladam, ker gre za lekcijo, ki sem se je že lotevala.

Zdaj vidim, da se bom iskala večno. In prav je tako (penzionistični časi so rešeni). Iskala bom dele sebe, ki so srečni po svoje in s tabo. Ali s tvojimi menjavami. Da bom obupala in se spet vzpostavila, zgradila in rušila ter predvsem bila porušena. Da je sreča za mnoge samo obisk Umaga, zame pa cela jebena odisejada do sredine Zemlje. Z razlogom, sklepam.

In vem, česa ne bi smela. Ne bi smela razumeti, početi, skočiti, dovoliti, pokazati, povedati in nasploh biti. Ker bi morala biti vse nasprotno. Morala bi biti nedosegljiva in misteriozna in vsa zadekana v tančico idiotske nepristopnosti, kjer bi me lovili kot neobstoječega samoroga. Jaz pa sem mnogo obstoječ pes, ki se trudi in teče in pokaže. Dobro, se ne liže po genitalijah, a načeloma … štekate?

Leta in leta že pridigam o samskosti, o tem, kako bi naj človek imel v prvi vrsti rad samega sebe, kako samskost ni nič kužnega, žalostnega ali nasploh napačnega. A vendar priznavam, da sem nasploh in povsem za ljubezen. Ker se mi zdi lutanje po tem svetu z njo dejansko smiselno. Ker so dnevi, ki kar minevajo, mnogo neprijetni. Ker lahko vse sama, a vendar … je s tabo boljše. Ne lažje, le boljše.

Pa lagala bi, vsem in sebi, če bi trdila, da sem s sabo nesrečna. Da ne zmorem v nekaj tednih najti spet svojih delov, se sestaviti, najti in nadaljevati. Se celo veseliti trenutkov in spet upati. Življenje je narejeno za nadaljevanja, za butaste slovese, za brezpredmetna obremenjevanja, za hektolitre solz, ki se jih čez leto niti več prav ne spomniš. Življenje je narejeno za to, da te izgubi, ker bi se naj sam našel. Ali pa, da te najde, ko si se sam že zdavnaj izgubil.

Mogoče pa samo preveč kompliciramo. Ker se nam to eno življenje zdi premalo. Premalo, da bi ga preživeli samo z enim, v eni službi, na enem kraju, v eni podobi. Mogoče bi morali samo najti prostor, kjer smo srečni. Pa, če je to lokacija, služba, hobi ali človek. Mogoče bi morali samo vdihniti in prenehati z iskanjem, ker smo vse že našli.

Ha? Jebemti, sem pametna. Tako da zdaj že nekaj dni v eno razmišljam o ničemer. Da sama sebi ne delam uslug, ker sem nagnjena k debatam in soočanju. Ker imam rada rešitve, a jih pri določenih trenutkih ne zmorem najti. Ker se sprašujem toliko o sebi, da bi najraje spakirala in šla. Kam? Kamorkoli. Ker kljub temu, da verjamem, da ne moreš pobegniti od sebe, verjamem, da bi mi drugje zdaj bilo lažje. Ker bi morda naletela na tiste dele sebe, ki sem jih uspela izgnati zavoljo zametkov sreče, ki so se kar sami vselili. In odselili. In priselili. In odselili.

A ok. Verjamem, da situacije in ljudje v tvoje življenje pridejo z razlogom. Da ostanejo in te učijo. Da odidejo in te naučijo. In oboje sprejemam z odprtimi rokami (zadnjo varianto pa še z odprtimi litri vina).

Mogoče si mi lekcija. V ljubezni do sebe. Mogoče sem jaz tebi. V ljubezni do mene.

In, če uspeva čez te, si bova mogoče cel učbenik.