Tanja Kocman

Ljubezen na pavzi

by Tanja
in Kolumne

Če sem za ljubezen. To je zdaj vprašanje. Po vseh letih, izkušnjah, srečanjih, zmotah in … življenju. In odgovor je: da. Zelo preprosto. Še vedno verjamem, da je ljubezen tista, ki nas rešuje. Ravno toliko kot nas pogublja. Ampak ravno zaradi nje smo občasno potisnjeni v tisti kotiček sebe, ki od nas zahteva, da zrastemo, da se resetiramo, da … dejansko celo izberemo. Sem za ljubezen. V vseh njenih oblikah.

Pa, če se zdaj oddaljimo od tiste starševske brez katere ne bi obstajala v nobeni obliki, ker sta odgovorna za to, da sem na tem svetu in to povsem takšna kot sem. In ljubim ju, iz dna srca, za vse. Tudi za napake.

Pa, če pustimo bratovsko, ki me je naučila toliko več kot vsi učbeniki sveta.

In nasploh družinsko, ki me vsak dan opominja, da je čudež, da smo se na kupu našli ljudje, ki smo tako različni, a povezani s krvjo. In se kar družimo. Prostovoljno.

In ne bom govorila o pasji ljubezni. Za spremembo. Čeprav bi vam iskreno priznala, da je le on, mali kosmati, največkrat razlog, da se v bolj dramatičnih scenah življenja sploh nasmejem.

Pa lahko bi pisala o prijateljski. Ker sem jo nekaj mesecev zanemarjala in jo jemala za samoumevno. A na srečo je moje bivanje ena sama lekcija in dojela sem boljše. Ljudje, ki bi te lahko zapustili brez da bi jih zaradi tega privlekel na sodišče, a vseeno vztrajajo, so izjeme. So tisti, ki te polnijo in praznijo in tisti s katerimi se smeješ takšnim stvarem, ki jih v javnosti nikoli ne bi izustil. Malo vas je, tistih res pravih, a tako zelo cenim in ljubim vsakega od vas. Je rekla in spustila mikrofon.

Govorila bom spet o tisti ljubezni. Za katero se vsi tako divje potiskamo in je v tem svetu kar ne najdemo. O tisti, ki bi nas naj osrečila, a nas večinoma spravlja v agonijo. In ne potrebujem desetih jat metuljev in občutka lebdenja ali pa prikazov samoroga. Tekom let sem si uspela izdelati mnenje in občutek o ljubezni. In, ljubi sveti hesus, zame je ljubezen … prijateljstvo. To, da lahko z nekom samo si in deliš svoje strahove, svoj mir, da deliš tudi to, da nekaj nočeš deliti … zame je ljubezen odmor od sveta. Nič več in nič manj. V bolečini vseh njenih problemov in v gloriji vseh njenih rešitev. To.

Malo sem se izgubila. Priznam. Sama zelo težko izpustim nekaj, kjer se počutim doma. Dasiravno me ljudje opozarjajo, učbeniki svarijo, serije svetujejo in najstniške revije kategorizirajo. Sama sem navajena početi stvari po občutku. Dokler me delno ne ubije. In zdaj mislim, da sem tukaj. Ne pri svoji smrti, ampak pri tem, ko si rečem, da je dovolj …

Včasih si si ob nekom za odtenek bolj všeč kot v solo izvedbi. Ker je tudi naš svet naravnan na dvojino in je lažje potrditi prihod na poroko za dva kot pa razlagati, da si še vedno samo ena. Lažje je bukirati morje za dva, ker verjetno obstajajo prijatelji, ki bi ti z veseljem ponudili kak teden v prikolici na Krku kot pa da med redkimi samskimi (ali tistimi oddanimi, ki jim partnerji pustijo :)), iščeš spremstvo. Ker … veste kaj? Na eni točki ti do slednjega niti več ni.

Odkrito? Stara sem 32 let. Imela sem dovolj odnosov in predvsem dovolj fantkov, da vem … vem, česa več nočem. Prinese to tudi ‘vem, kaj hočem’? Ne. Se opravičujem. Sama stopam čez svoje principe bolj odločno kot najbolj pogumni vojaki čez minsko polje. Verjetno, ker niti ne verjamem v principe, ampak samo v moč njihovega zaviranja. Pa vendar. Ne počutim se staro, ne želim si jutri roditi četice otrok, štrikat prtov in za Veliko noč rezat kiblflajša. Si pa želim, da končno nekaj samo je. Obstaja. Brez tisočerih dvomov, vprašanj, brez tega, da se sama sprašujem, zakaj nisem dovolj.

Ker to je najslabše med vprašanji. Zakaj ti jaz nisem dovolj? Zakaj bi te jaz lahko hotela v soju vsega, kar si, ti pa mene kar ne? In zakaj, o zakaj, bi meni to na katerikoli točki sploh bilo dovolj?

Saj vem. Opcij je toliko, o toliko. Že naslednji vikend lahko ljubezen tvojega življenja v enem lokalu pijano obpleše vaško Jožico in ji po Snapchatu pošilja fotke svojih genitalij. Lahko. Klinc, ne vemo, kaj počnejo ljudje, ki so nam najbližje. Včasih pa tudi, če vemo, pogledamo stran, ker si mislimo, da to pač potrebuje. Iz tisočerih razlogov iz otroštva, stotih razlogov iz najstištva in enega iz odraslega življenja. Ampak … če ti ne bi počel tega, zakaj bi od svojega človeka pričakoval karkoli manj? Opcije … vsi jih imamo, polno jih je … a na eni točki se odločiš. Mogoče ne za življenje, mogoče niti ne za eno leto. Ampak za zdaj.

Jaz te imam rada. Odprto, javno, pred vsemi. Tudi, ko mi greš na živce. Tudi, ko zaradi tebe počnem stvari, ki mi gredo na živce. In ne dvomim. V to, kar čutim. In se ne sprašujem, kaj bom čutila čez pet let. Ker mi je redkost najti nekoga s katerim lahko samo sem. Ki mu želim po desetih urah druženja javit, da sem pa zdaj na pivu. Za katerega sem vesela, da mi javlja korake svojega življenja. Ki ga želim po skoraj letu še videt golega. Samo njega.

Meni je redkost.

Ampak. In tu smo zdaj. Tvoj dvom me je spremenil v nekoga, ki mi ni podoben. Ni zdaj v ogledalu Helena Blagne, ampak sem pa nekdo, ki mi ni fajn. Ki je ne bi peljala ne na pivo in niti na nekaj kratkega. In vem, kriva sem. Preveč sem se trudila. Ker sem preveč skušala razumet, dojet, objet, prevzet … in sem pri tem povsem poteptala samo sebe. Kar je po petih letih pridig o lepotah samskosti precej blizu smrtnega greha.

In da se razumemo. Še vedno menim, da si izjemen. Tam, kjer te poznam. Še vedno menim, da sva za skupaj. Tam, kjer se poznava. Ampak sama nimam občutka, da sem izjemna. Pa sem. Sama nimam občutka, da se za kaj boriš. Pa bi se moral.

In … ni mi več. Ker mislim, da bi moralo biti bolj enostavno. Ker verjamem, da si dejansko zaslužim več. Ljubezen res res ni preprosta. In ni samo držanje za rokice in skupna kosila. Je pa lepo. A ni? A naj ne bi bila ljubezen samo lepa? Ko vidiš tistega človeka, ki ti je najbližje in si samo s pogledom povesta svoj dan? In da, pridejo krize in oblaki (celo jebeni kumulusi), ampak … a ni ljubezen nasploh pač lepa?

Ker, lahko se gremo polovičarstvo in lahko še vsaj kakšno leto lažem sama sebi. Lahko. Ker poznam in sebe in svoje motive za slednje. A vendar … če sta dva in eden v ta dva verjame, drugi pa malo ja, a malo ne …  je mogoče čas, da ali eden vero najde ali pa jo drugi povsem izgubi.

Hočem povedati, da si vsak zasluži biti od nekoga odločitev. Ne reakcija na tisočere hormone, ne pogled na ‘plus, minus’ liste, ne posledica odločitve prijateljev in staršev. Ne. Vsak od nas si zasluži biti odločitev za nekoga. Ker, če bo šlo po najboljši poti, bo to tudi odločitev za življenje.