Tanja Kocman

Ker bom vedno preveč.

by Tanja
in Kolumne

Ne zdi se mi, da sem odrasla. V takšnih trenutkih. Ker vse, kar bom zapisala za to piko, no, vsaj večina, je nekaj, kar bi si želela, da ne bi nikoli zapisala, kajšele čutila, a to je moja resnica.

Že vse življenje se podim za nečim, kar me verjetno ni vredno. Ne, ker bi jaz bila toliko boljša ali nad tem, ampak, ker preprosto nisem to. Vse to, kar bi morala biti, da bi bila bolj enostavno srečna. Če to sploh obstaja.

Sem ljubosumna. Na ženske s katerimi je tudi, ko ni mano. Ker ni z mano. Da. Ljubosumna. Kot da sem povsem zlomljena, narobe in brez karakterja. Kot da ne počnem tisoč stvari, ne živim svojega življenja, ne diham. Kot da sem samo nekdo, ko sem v njegovih mislih. Dasiravno je tudi on samo ideja, ki se je oklepam. Saj mi je jasno, a sem toliko romantik, da še vedno verjamem, da je ljubezen več od drgnjenja genitalij, podtikanja otrok, preračunljivega laganja, iskanja boljšega, deljenja kredita in obveze, ki so nam jo vcepili. Še vedno. In lahko se pretvarjam tekom dneva in lahko se igram tekom noči, a znotraj mene je kot je. Verjamem.

Kar ne pomeni, da bom umrla, če tega ne najdem, če tega ne spoznam. A bom pa umrla, če se sprijaznim s tem, da je to, kar mi kažete, vse, kar je. To površinsko spoznavanje, to primerjanje teles, financ in moči, to venomer dostopno nadomeščanje, to podtikanje ničesar.

Ali, povedano bolj preprosto in povsem razumljivo, na kurac mi greste. Vsi vi, ki živite kot da je količina pomembnejša od kvalitete. Ki se skrivate za izgovori otroštva, travmami iz vrtca in vzorci od bratranca. Vsi imamo opcijo, da se odločimo, kdo smo, ko nekdo res smo. In ne glede na to, kako bi vas vse reševala, ker sem se rodila s tem notranjim vzgibom, mi več ni. Ni mi za to, da vas poslušam, vam pomagam, vas vzpodbujam, sem vam nasploh vedno dostopen prijatelj (z joški) medtem ko se boste na koncu odločili za tisto, ki se bo povsem preprosto samo smejala. Vašim zmagam in porazom. Ker ne bo niti dojela ali niti hotela dojeti, da je za tem, kaj več. Ker morda nikoli niti ni bilo. Ker boste v enem trenutku potrebovali samo navijačico, ki … ne bo imela besed. In nič slabega. Da se razumemo. Ne bom si jemala pravice žaliti žensk, ki imajo bolj preproste poteze. Nenazadnje grejejo posteljo večini mojih bivših :). In razumem, zakaj.

Jezna sem. Na to, kdo sem postala tekom vseh teh let. Da me uspe en sam trenutek toliko zmotiti, da podvomim v vse, kar sem. Ker to nisem. Da si za trenutek želim biti ta plehka oseba, ki bi s pogledom na bančni račun vedela, če je nekdo zame ali ne. Ne pa ta butasta, mnogo mnogo butasta jaz, ki najde smisel v malenkostih. Ki se oklepa pogovorov, naklonjenosti, dejanj in smeha.

Torej. Tu smo. Povsem iskreno? Že dve leti se nisem premaknila nikamor. Vztrajala sem pri nečem, kar se je zdelo kot nekaj, kjer bi lahko bila. Oba. In misliš si, kako dolgo lahko vztrajaš, ko ti vse ostalo kriči, da se motiš. Torej, ponovimo. Vsaj dve leti. In nista bili vrženi vstran. Veliko sem se naučila, o tem, kaj bi rada, o tem, kaj si več ne smem dovoliti, o tem, kdo bom, ko bom velika. Pa čeprav bo to mogoče po abrahamu. Nobena bolečina ni vržena v nemar. Kot tudi ne sreča, ki se je kobacala pred njo.

A predolgo je. Ne, ker ne bi vmes živela, ne, ker ne bi vmes spoznavala, ampak preveč časa sem videla … preveč. Ker k temu sem nagnjena. Izgubim se v ideji tega, kar bi lahko nek odnos bil, ne v tem, kar dejansko je. Ker večinoma … ni.

Kdaj ste nazadnje spoznali nekoga in mu preprosto verjeli? Pa ne zdaj planit name vsi oddani, ki s svojim partnerjem delite sanje in zobno ščetko. Ne. Vsi vi samski, ki hodite na zmenke, ki v poplavi mnogih skušate izločiti nekoga, ki ni samo senca tega, kar obljublja. Kdaj? Če vprašate mene, niti takrat, ko ste mislili, da ste, niste. Ljudje smo postali tako pokvarjeni, polni sebe in tega, kar nas dolgočasi, da smo izgubili vse, kar je nekoč veljalo za sveto. Pomembno nam je, da imamo fajn telo zaradi katerega nas hočejo, fotke z dopusta, ki nam jih zavidajo, ‘prijatelje’, ki jih vsi poznajo in osebnost, ki … ni preveč na poti. Ogabni smo postali. In občasno, priznam, me potegnete v to.

Ker občasno pomislim, da bi bilo lepše, če bi imela 20 kilogramov manj in 2 košarici več. Da bi se smejala, ko se mi laže in se delala, da ne vem, ko dejansko vem boljše. Mislite, da je frustracija, vsa ta ‘ženske smo na slabšem’ situacija, a ne veste, da bi lahko pri svojih 33ih letih življenja v Sloveniji na to temo napisala celo knjigo. Kurc, serijo. In da, žal mi je. Včasih mi je žal, da gledam na ta svet tako … ker vem, da me bo na eni točki pustil samo. Ker ne bom znala biti takšna, ker ne bom znala biti dovolj. Ker bom vedno preveč.

Moj ati mi je nabral češnje. Zveni kot stavek osnovnošolke, a vendar … moj ati, ki se v zadnjih letih bori z marsičem, se je odpravil ven in mi (kot, ko sem bila otrok) nabral češnje. Ker ve, da me bo osrečilo. Moj ati. In ne razumem, kako sem se lahko v življenju z ljudmi, ki me na dnevni bazi učijo, kaj je ljubezen, pripravljena sprijazniti s toliko manj kot so mi dali. Kot mi dajo. Zakaj sem po vsem tem in predvsem z vsem tem še vedno tako izgubljena, ko gre za odnose in, ko se znajdem pred tem, da ne bo dovolj. Ker … bo preveč.

Mogoče je problem, da mojemu psu pravim marjetica, da prehitro spijem pivo, da preveč rada poskrbim za človeka, ki ga imam rada ali, da mi nič ni težko … mogoče je problem, da preveč zahtevam, premalo vztrajam in, da sem nekoč istočasno poslušala Backstreet Boyse in Green Daye. Zagotovo gre za neko motnjo. Ampak počasi ste me pripravili do tega, da verjamem. Da obstaja. A ne zame. In, da je to dobro, ker se zdi, da sem še posebej dobra, ko to nisem in, da bi se v njem izgubila toliko, da bi bila slabo samo, ko bi to bil tudi on.

Ali pa … zdaj pa prosim počakajte z mano … sem do zdaj spoznala same takšne, ki so mi dali občutek, da bi se morala jaz boriti za njih, ko pa bi bilo edino pravilno, da bi se oni borili zame. Ne, ker bi bila toliko več vredna. Ne, ker bi bila nad njimi. Ne, ker bi se morali.

Ampak, ker sem jim dala priložnost, da bi se lahko.

Ljubezen ne bi smela biti nekaj, kar se nam mora zgoditi. Ampak nekaj, kar nočemo odriniti, ko se nam. Če se nam. In mogoče ne bo strel z jasnega, ljubezen na prvi pogled ali jata metuljev v ledjih. Mogoče bo prijatelj, ki mu že dve leti govoriš, da si mora nujno nabavit nova očala, natakarica, ki ji nikoli ne daš napitnine, sodelavec, ki je trenutno še poročen ali pa ta rahlo čuden tip, ki se ti občasno nasmeji na poti mimo kafiča … Mogoče pa je to nekdo, ki trenutno poležava na jogiju sredi Rima ali pa seksa na tleh hostla v Londonu. S sabo ali z drugimi. Nikoli ne veš, kje je ta, ki se bo pojavil, spremenil vse tvoje iluzije v realnost in te naredil bolj svojega kot si mislil, da si lahko. Sama, pa dajte me zmerjat, dajte me imet za Prešerna (nenazadnje podobno spijeva) verjamem. Ne v to, da ga dejansko spoznam, ampak, da nekje dejansko je. Zatorej bom vmes še naprej spoznavala vse napačne in ob polomljenem srcu pisala te žalostne vrstice ter se pritoževala nad tem, da vse zmorem sama, a občasno več nočem. Nad tem, da zažigam modrce, a bi pri tem želela, da mi ta en drži pivo.

In včasih mislim, da te najdem. Zelo redko, a … zato vztrajam. Ne psihopatsko izza grma, a dovolj utrujajoče, da postanem ženska, ki je ne maram. Ker sem kljub vsemu pametnemu samo punca, ki bi zvečer rada zlezla v nekogaršnjo naročje in verjela, da je to samo njeno mesto. Ne, ker je to nekaj, kar bi morali imeti, ali nekaj brez česar ne moremo živeti … ampak …

Ker sem si dala priložnost, da bi lahko.