Tanja Kocman

Kdaj si pogledal svet in sebe v njem in … bil srečen?

by Tanja
in Kolumne

Verjetno bom povedala preveč. A za premalo nikoli nisem bila plačana. Kao.

Stara sem 33 in verjamem, da se za nekatere to zdi premnogo. Ker se spomnim same sebe, ki sem verjela, da ima človek pri teh letih vse niti v svojih rokah, da točno ve, kaj ga čaka, kam gre, s kom bo preživel svoje praznike in kaj bo dal za rojstni dan svojim otrokom. Mislila sem, da so to pametni ljudje polni načrtov in vednosti. O tem, kaj pri bogu je ta smisel, za katerim se vsi tako ženemo. Verjela sem, da bom pri teh letih tako pametna in tako polna življenja, da sploh ne bom dvomila s kom sem za naslednji vikend dogovorjena za peko peciva, za poletni dopust v Umagu, za druženje ob družabnih igrah, za … življenje, ki ga sanjamo. Imamo. Ali – ta srečni – oboje.

In sem tu. Stara 33. Samska. S psom, ki ga obožujem. S starši, ki me prenašajo in ženejo čez vsa leta. S prijatelji, ki me poznajo, a vseeno ne porinejo s pečine. S službo, ki jo ljubim, a je ne bom mogla izvajati do smrti. S sabo. In vam lahko povem nekaj? Super je.

Vse. Razen tega, kar mi gre iskreno na kurac. In ni drugega izraza (zatistnite oči otrokom), ker nič ne paše bolj. Veliko razmišljam o svetu in predvsem o tem, kam smo se razvili in rada bi povedala, da smo šli mnogo nazaj in precej nikamor. In, če mi ne verjamete, se vprašajte, kdaj ste bili nazadnje srečni. Pa ne bedno … ne zaradi tega, ker ste dobili materialne stvari.

 Kdaj ste pogledali svet in sebe v njem in … bili srečni?

Jaz sem bila že nekajkrat. In to na tak zelo kičast filmski način. Ko pade prvi sneg in zabriše vse bedne in butaste stopinje, ki sem jih pred njim uspela narediti. Ko se prvič sprehajam po kotičkih sveta, ki bodo za marsikoga ostali samo uganka. Ko vidim svoja starša, ki se po 42ih letih zakona zjutraj zbudita in se zavedata, da sta doživela vse, razen filma, in … preživita skupaj cel dan ter se dejansko pogovarjata. Ko vidim svojega brata, ki je najbolj nasmejan človek, kar jih poznam, kljub temu, da se je moral spopasti s celo paleto človeka izžemajočih izzivov. Ko vidim svojega nečaka, ki bi naj po ekstremno idiotskih napovedih slovenskih najboljših strokovnjakov, zmogel samo oblečt samega sebe, a je zmogel združit več družin in mene še danes nasmeje bolj kot kdorkoli drug na svetu. Ko pogledam svojo mami, ki nikoli ne bo zares povedala, kaj vse je preživela, kaj je žrtvovala za to, da sem tu, a vendar je … superženska. Mnogo boljša kot jaz kadarkoli bom.

Pizdarija, toliko vsega vidim v teh ljudeh. In jočem ob živalih. Ker mi je nedopustno, kar počnemo… da moj Čarli po tem, ko smo ga pripeljali iz zavetišča, še vedno ne upa v  našo klet. Ker smo mu ljudje naredili nekaj zaradi česar ga je po šestih letih z ljudmi, ki ga razvajajo, ga upoštevajo kot člana družina, mu (kao pomotoma) položijo za božič še en pogrinjek na mizo, še vedno strah, da se v teh prostorih zalomi. Kaj smo naredili?

In po vsem, kar mislim, da vem. Kar vem, da je narobe in prav in, kar razumem. Po vsem, kar me osreči. Pridem k tebi. Ki te ne bom nikoli razumela. In verjetno je tako prav.

Bila sem v tem krasnem nočnem življenju, kjer nihče ne najde nikogar. Kjer se poljubljaš z ljudmi, ki nimajo veze s tem, kdo si, ampak samo s tem, da so popili nekje podobno kot ti. Imela sem svoja krasna leta, ko je bilo to dovolj, ko je bilo dejansko razumljivo in povsem sprejemljivo. Ko si se zagledal sredi noči ob neki butasti pesmi ter si drug z drugim preživel noč, čeprav je bilo dejansko ločeno. Oh, tako ločeno. In večinoma je tako tudi ostalo.

In ni mi več za to. Za ta bedna srečanja neznancev, ki vodijo nikamor. Ni mi niti privlačno, niti vznemirljivo. In na kurac (da, kurac) mi gre to, da smo zaradi Facebookov, Instagramov, Snapchatov in ostalih budalaštin postali bolj dostopni. Ker … bodimo iskreni … lahko si najdem ljubimca v Los Angelesu, ampak … a to pomeni, da si zaradi tega ti zame manj pravi?

Ni mi več. Za laži, ki pridejo zraven. Za trud, ki bi naj obstajal. Za nemir, paranojo, za bolečino.  V mojem svetu bi naj ljubezen bila samo fajn, kjer se dva vzpodbujata, izzoveta, se izgubita, najdeta, se krepita … kjer se dva občasno zajebeta, a si vendar nekomplicirano stojita ob strani v kompliciranem svetu. Nič manj in nič več. Nič bolj Disney in prosim – nič bolj Žaga.

Nočem te vrste ljubezni, ki se išče zdaj. Nočem tekmovanj, bojev, nočem preverjanj in snapchatov polnih bolečih slik. Hočem tebe, takšnega, zjebanega, obstoječega, z željo po meni. Ne rabim več.

A vem … svet je ponudil toliko. Obljub, da obstaja nekdo boljši od mene. Da je zunaj nekdo, ki bo manj to in bolj ono in bo imel večje joške in manjše zahteve in večjo željo po nogometu in manjšo po lastni osebnosti. To smo si naredili, to moramo sprejeti. Ampak…. jaz ne morem.  In ne bom. In bruhala bi lahko ob misli, da bi morala ponovno čez vse pijane vikende, neštete pogovore, ki vodijo nikamor, čez poznanstva, ki bi morda v dnevni luči bila povsem prijetna, a so kar so … en velik nič sredi duš, ki iščejo več, a najdejo to … kar smo si tako divje priborili. S svobodo in željo po tem, da ne pripadamo.

Kar hočem povedati je to, da sem srečna, da sem vse to že imela in, da sem zdaj, da …  prestara. Za to, da bi se še kdaj lizala z neznanci v Mesarskem prehodu, da bi se pogovarjala o ničemer zavoljo nečesa, da bi se mi dejansko zdelo vredno biti nekje zaradi potencialnega nečesa. Ker več ne verjamem. In ni žalostno, dejansko je zelo osvobajajoče. Ker sem se celo življenje borila za nekoga, ki bi me izpolnil, a zdaj sem dojela, da bi se naj sama. In, da sem ene stvari mnogo prerasla in, da to ni sramota, da ni slabo, ni bedno, samo je.

Da smo si na jasnem. Leta lizanja na Mesarskem – in drugih prehodih Slovenije – so mi bila mnogo ljuba. Vmes sem spoznala toliko kul ljudi, ki isto kot jaz, niso vedeli, kaj bi s sabo. Bile so to nore noči, ki so se končale z zajtrki, spanjem pri tujih ljudeh in s precej nerodnimi slovesi. A bilo je vredno in bedno in povsem neizmerno lahkotno za zdajšnja pripovedovanja. To so bile noči, ki me niso naučile kaj hočem, ampak česa več nočem. In to je dovolj.

Zdaj pa … nočem več. Ne zaradi mojih let, ampak zaradi srca. Pa mogoče procent tudi zaradi tega, ker se mi zdi, da se predobro poljubljam, da bi to delila z vsemi (integrirana reklama).

Stara sem 33 let. In nimam pojma, kam točno me še pelje vse to. Kaj točno bi rada. Dejansko verjamem, da se bom iskala do samega konca in, da to ne bo nič slabega, če se bom po poti imela fajn. In … s tabo bi se lahko imela. A mislim, da nama to nič ne pomaga. Mi pa pomaga to, da vidim, da se lahko imam mnogo fajn tudi sama in, da … se moram na eni točki samo opozorit, da mi gre to na kurac. Oklevanje, čakanje, bolečina in nič nikamor. Ker si želim obiskati ta jeben svet, spoznati ljudi, prostore, življenje, kožo drugih in sebe. Želim si skoraj vse in to brez sramu.

Želim si … da bi si manj želela, da bi si to želel tudi ti. A to še sledi …