Tanja Kocman

Kar je moji babici bilo odpiranje vrat je zame lajkanje profilke

by Tanja
in Kolumne

Ko sem bila otrok so me velikokrat zafrkavali. Ker sem imela rdečkaste lase, ker sem imela preveč kilogramov, ker sem imela rumeno torbo, ker sem bila tiha, ker sem bila jaz. In priznam, da sem bila žalostna, jezna, da sem se spraševala, zakaj, da sem imela dni, ko nisem hotela v šolo, niti na avtobusno postajo, ker sem vedela, kaj me čaka. Da sem nekje sredi vsega hotela ugajati tistim kvazi kul puncam samo za to, da bi končno bila del nečesa. Da ne bi bila zasmehovana zavoljo stvari, ki jih nisem razumela. Ker se mi niso zdele pomembne. Vsaj ne dovolj, da bi na njih zgradil zavračanje.

In potem sem za trenutek naredila najbolj grozno, nedopustno in povsem bedno – postala sem del njih. Kljub temu, da še zmeraj nisem delila taiste postave (za katero pa sem se trudila na različne zelo nezdrave načine), sem postala del sveta tistih, ki so drugim dajali občutek, da so slabši od njih. Ne, nisem nič rekla. Ampak tudi – nisem nič rekla. Razumete?

In danes sem odrasla. Velikokrat se še vedno ne počutim, da kam res pripadam. Ne za to, ker bi se imela za slabšo ali boljšo, ampak ker se mnogokrat počutim tuje. Rada bi vam rekla, da je odrasel svet oh, tako zelo preprost. Da ti je na eni točki vse jasno in samo slediš začrtanemu. A je dejstvo doma povsem drugje. Če nisi uresničil sanj iz otroštva, si sanjam po poti dopustil, da so se spremenile v nekaj, kar niti sam več ne zmoreš razpoznati, izgovoriti. In ne veš, ali te osreči človek, prostor, delo, bitje, misel ali te osreči skupek vsega tega ali nič. In nekje po poti, se vprašaš, če ti je sploh dovoljeno, da razmišljaš o tem, da si srečen, medtem ko se drugi borijo za to, da sploh preživijo. Si razvajen in nehvaležen ali samo skušaš živeti s tem, kar si dobil, s tem, kar imaš?

Sama imam ta luksuz, da lahko razmišljam. Imam dom in ljudi, ki me bodo pobrali ter verjetno celo zdrgnili s parketa, če bom razpadla na drobne delce. A to je moj luksuz, ti ljudje. Njihova ljubezen je moj luksuz.

Pa vendar razmišljam. Kaj vse bi postala, kam bi šla, kdo bi še lahko bila. Katere dele sebe bi opustila in katere našla. Življenje je velika lekcija nam vsem. A se vedno znova sprašujem, kako potem vnovčim naučeno, ko je lekcija mimo in, če je ena res dovolj.

Odkrito? Mislim, da smo izgubljen primer. Ko pride do odnosov in tega, kar si želimo, da bi imeli in tega, kar na koncu kar sprejmemo, da imamo.

Vidim, da smo ženske res tako željne odnosa, ki bi vodil v to neko varno zatočišče, da bi bile pripravljenje sprejeti mnogo. Premnogo. Vidim, da ste moški tako željni svobode, da jo hočete tudi, ko jo imate, a je zavoljo strahu pred mislijo na izgubo niti več ne vidite.

Povedano drugače … ženske na silo hočemo to, kar nas niti ne osreči, moški na silo zavračate tisto, kar vas. In tu smo.

Ker nenazadanje vam lahko tu izpišem vrhunec filozofskih misli ter dodam še nekaj sporadičnih prebliskov orgazmov psihologije, na koncu dneva se bom tudi jaz spraševala, zakaj ni odpisal, zakaj ni bilo tokrat dovolj, zakaj me nima rad. Tudi jaz se bom vprašala, zakaj bo raje z njo, zakaj nisva dovolj, zakaj … Kljub temu, da bom sama vedela, da je bolje tako, da bo moj um poln stavkov, ki bodo izničili vso jamranje srca, bo vedno tu nad mano ta ‘zakaj’. In dopustila mu bom, da obstaja, ker se bom na eni točki svojega obstoja in propadlih odnosov vseeno krivila.

Želela bi si znotraj sebe najti ta ‘dovolj’,  ki mi več ne bi vsiljeval občutka, da moram dele iskati drugje. Da moram pisanje namenti komu drugemu kot sebi. Ker ne glede na vse ljudi, ki me prečkajo, ostajam. In moram si biti dovolj. Z vsemi butastimi napakami in sijočimi izstopanji. No, ne da moram … bi bilo pa fino.

Predstavljala sem si svoje življenje s sabo in jokala, ker se mi je zdelo grozno. Biti sam. Potem pa sem ugotovila, da sem to že ves čas. Na srečo s prekinitvami tistih, ki me razumejo in me sprejmejo v najbolj nemogočih trenutkih, a vendar. In ni grozno. Tole s samoto.

Predstavljala sem si svoje življenje s sabo in … ugotovila, da sem bila povsod zraven. Bila sem zraven vseh najbolj srečnih trenutkov z njim. In z njimi. In tam. In drugje. Jaz sem bila zraven. In ti trenutki bi pomenili en kurac, če me ne bi bilo. Zatorej sem lahko srečna z njim in tam in drugje in z drugim, dokler imam sebe. Ker sem povsod bila zraven.

Vesela sem, da sem do zdaj doživela vso paleto. Srečnega otroštva pomešanega z bolečino šolskega dvorišča. Izjemnih staršev utelešenih v razumno kaotičnem zakonskem odnosu. Srečne prve ljubezni v soju odraslo izprijenih. Resnično pristnega prijateljstva v mimohodih malih svizcev. Da, vesela sem. Ker sem zaradi vsega tega jaz. In JAZ sem bila zraven. Ko sem bila najmanj in, ko sem bila najbolj srečna. Ker ti si morda videl samo moje zametke, jaz pa se poznam celo. In vem. In razumem. In … veste kaj?

Preveliko stvari ostane neizgovorjenih, ker si ne upamo, ker se bojimo posledic, ker se bojimo, da nas bo sram in, da ni pomembno. Mi živimo brez, da bi sploh kadarkoli povedali sebi in drugim, kar nam je pomembno. Dasiravno je vsak vdih lahko zadnji. Zatorej …

Ljubim vas, moji ljudje. Ker ga ni življenja v katerega vas ne bi tlačila zraven. In, če bi bila kmetica, bi vi bili moji soobdelovaci polja. Če bi bila Miran Rudan, bi vi bili moj Pop Design – da, četudi bi vas kdaj zapustila, bi vas spet našla. Če bi bila pevka, bi vi bili … moji prijatelji, ki bi mi preprečili, da se prijavim  na Slovenija ima talent.

 

Ljubim vas, moji več neprisotni ljudje. Sploh ne veste … aja, ups – veste J. Veste, kolikokrat se vas spomnim in, kaj vse ste mi dali. In … upam, da bom nekoč na nekom pustila vsaj odstotek tega, kar ste vi na meni.

Ljubim te, moj mali cucek, ki ležiš na stolu ob meni in izigravaš svojo srečo vsakič, ko odprem hladilnih. Ti si moj dokaz, da ne rabimo rešiti vseh, da rešimo za nekoga vse.

In … verjamem, da se od vseh ogromno naučimo. In od tebe sem se mnogo. Imam občutek, da se še bom. O tebi, a najverjetneje največ o sebi. S tem, ko si me spustil, si mi pustil najti sebe. In bolj kot se oddaljujemo od obžalovanj, bolj znam ceniti.

Predstavljala sem si svet, kjer je dobro. Nisem si mislila, da bom zrasla v svet, kjer se bom dnevno jokala ob videih živali, ki jih ne znamo cenit. Da bom gledala v domu ostarelih ljudi z resničnimi zgodbami o življenju, ki je štelo, a je obravnavano kot da je samo izdelek na tekočem traku. Da bom gledala ljubezenske zgodbe, ki bodo izgubile smisel, ko jih bo dodal nekdo z več prijatelji na Facebooku. Da bom odrasla v svet, ki te uči samo tega, da nikoli ne veš, kdaj se sreča konča in ne, kdaj nadaljuje.

In dovolj te imam. Butast, butast svet. In predvsem  – butasti ljudi. Toliko smo zajebali, da ni povratka in četudi je …  niti v boju za povratek nismo enotni. Razumite me, ni dovolj. To, da čez teden živim za to, da delam. In, da čez teden delam za to, da čez vikend živim. Ni. Želela bi živeti vedno. Tudi, ko čakam, da mine.

Razumem, vrednote so spremenjene. Kar je moji babici bilo odpiranje vrat je zame lajkanje profilke, a vendar …

Naj ne bi spoštovanje ostalo? Naj ne bi ostalo vso potovanje od vas do mene? Naj ne bi ostala radost raziskovanja, iskren smeh, razoorožajoče solze, misli naprej in spomini?

Naj ne bi bilo samo dobro? Ker samo življenje najde en kup ovir. Samo življenje nam da ljudi, ki nas prizadanejo, stanja, ki so boleča, življenje je v bistvu naš sosošolec z dvorišča, ki nas cilja v glavo Med dvema ognjema, ki nam skriva jakno in nas zasmehuje. Ne, ker bi bilo zlobno, ampak, ker še ga nismo naučili boljše. Ker še mu nismo pokazali, kdo smo.

 

In jaz sem … naveličana tega, da ne morem do sendviča s pariško (in dragocene kumarco) brez da bi mi nekdo povedal, da bom očitno pojedla dva. Ker … ko te jebe. Z vsakim ugrizom bom – za razliko od tebe –  srečna.