Tanja Kocman

Jaz in moji odlično izbrani moški

by Tanja
in Kolumne

Jaz in moji odlično izbrani moški

Katarza je taka dvorezna prasica. Po eni strani spregledaš, po drugi strani pa se zaveš, da si en čas slepo lutal po svetu in si nabiral modrice na vseh neslutenih vogalih. Ampak seveda smo navijači velikega spoznanja, ki zaloputne vrata nevednosti. Seveda si želimo napredovanje in kakopak osebnostno rast, ki nas bo vzporedno trepljala še po ramenih bližnjih in ne samo sebi lastnih. In moje veliko spoznanje se nanaša na izbiro moških, ki sem jim namenjala svojo pozornost.

Jaz sem Julia Roberts

O bog, ta grozovita napaka. Če pogledam zdaj. Ker, ko sem gledala poprej, bi jim moj um (pod velikim pritiskom srca) spoliral čevlje, nadel tiaro in jih proglasil za svete duhove, ki me bodo vodili čez jezero pogube do življenja polnega večne sreče in seveda filmske ljubezni. Da, jaz bi bila tista, ki bi iz teh neobrušenih diamantov izbezljala najboljše. In oni bi to vedeli ter me na leteči preprogi strastne hvaležnosti za vedno častili kot boginjo in me ljubili na način, ki ga tekom svojih dramatičnih vlog ni izkusila niti sama Julia Roberts. Da, vse to bi si dali … Jaz in moji odlično izbrani moški. Ne vsi naenkrat, kakopak. Ampak lepo vsak separatno v času njegove vladavine v kraljestvu mojih zblojenih misli.

Daj, da te previjem

A, ko pogledam zdaj – vidim drugače. Vidim kup moških, ki bi ločeno (ali pa morbit tekom let tudi družno, ker bi jih pobirala s ceste kot zapuščene ranjene pse) živeli v moji hiši in čakali. Čakali, da pridem iz službe in jim povem kakšno vreme je zunaj. Da jim pripravim hrano za katero se sami niso zmogli odločit. Da jim preberem časopis, ki ga sami raje niso, ker niso vedeli katero čustvo bi bilo pravo za določeno novico. Da jim povem, da so moji junaki, ker četudi ne počnejo čisto nič, je dovolj to, da sploh so. Tu in zdaj in na ramenih moje mene in moje družine.

In, da mi je odlično, če nikoli ne bom imela otrok zaradi tega, ker jih obveznosti plašijo. Da je hiša brez fasade idilična in zagotovo ne pokazatelj njihove nesposobnosti sprejetja preproste odločitve za eno barvo. Da je vse tako kot mora biti … ker so z mano. In, da me druge ženske ne motijo, dokler jih natepavajo res samo zato, da so na koncu dneva prepričani, da sem zaenkrat še vedno jaz številka ena. Da mi nikoli ni bil problem pozabiti na svoje sanje, zato ker jih oni niso imeli že v samem štartu. Ker so potrebovali nekoga za 24 urno oskrbo, ki je poljubljal njihove ranice in prenašal drobljenje lastnega dosežka zavoljo rasti njihovega ega.

Vroča linija

Ne, sploh ni problema. Sploh je odlično in obožujem dan, ko sem si vas navlekla v svoje življenje. Četudi se včasih niste po nekaj dni javili, ker je že samo dihanje za vas prevelika obligacija in se resnično sprašujete, če ne bi morda sebe priklopili na stroj, ki bi to drastično početje prevzel namesto vas. Pa kaj, če se bomo morali preseliti v prikolico in bova z mojo mamo divje delali na vseh vročih linijah po Sloveniji, zato da boste vi opuščali hobi za hobijem (ki mu boste predrzno na čase celo rekli služba) in bo mojemu očetu vsake toliko hrepeneče potoval pogled od kabla do vašega vratu. Saj pa sem si vas zbrala, ker …

Ker sem vedela, da vas lahko rešim. Pred svetom in predvsem … pred samim sabo. Da, to sem vedela in zdaj bi vas lahko ljubila v vsem vašem ‘ne vem kdo sem, kam grem, če sploh bi in če bi – bi res s tabo?’ sijaju. Mhm, lahko bi vas ljubila ravno toliko kot bi vi ljubili sami sebe. A moje veliko razsvetljenje – pa saj tega nočem. Niti malo. Niti sploh.

Niste krivi vi, kriva sem jaz

In vesela sem, da sem vas spoznala. Ker četudi ne vem točno kaj hočem, vsaj vem česa nočem in pred kom bežim hitreje kot Bruce Jenner v najboljših časih.

Kar hočem povedati je to, da lahko živim v prikolici. Lahko izrezujem male figurice iz borovega lesa in jih prodajam na nedeljskem sejmu ob štantu z vijolicami. Lahko imam psa po imenu Bokser in na wc papirju motiv bagerja. A vse to le s človekom, ki … Ki zmore sam izbrati – tako mene kot ta prekleti wc papir.

Leave a Reply