Tanja Kocman

Jaz ali … pa katerakoli druga.

by Tanja
in Kolumne

Določene stvari si moraš preprosto povedati naglas. Kot to, da nekaterih zadev v življenju nikoli ne boš obvladal. Kot recimo prevala ali pa Photoshopa. Kot to, da se recimo nikoli ne boš znal posloviti, ko bo v igri ta ‘vedno’. Kot to, da te bo večno strah, da boš na stara leta sam na verandi poslušal pesmi, ki te bodo spominjale na to, da si nekoč živel.

In naglas si je treba povedati tudi to, da čutiš eno zbirko vsega. Zbrko? Ker medtem ko se preostali svet podi za tem, da bi v omare slave svojih genitalij pretihotapil največje trofeje ter se pred prijatelji bahal z ljudmi z najbolj čvrstjo ritjo, najbolj znanim obrazom ali pa z najbolj obdelanim oprsjem, sem jaz samo … tu. Nekdo, ki se bebavo odloči, da vsaj za določeno obdobje obstaja več … in, da ta potencial ne bo izpustil dokler mu ne bo pred obrazom predočeno vse, kar mogoče dejansko je.

Iskreno? Najbolj boleča stvar je, ko se odnos spremeni. Ohladi. Ko bi lahko kot nek norec hodil po ulicah ter šepetal dele besedila Marte Zore ”nekdo, ki še včeraj ves moj je bil, spet tujec je postal”.  Ker točno to se zgodi. Boljšega stavka ne bi znala najti, manj dramatično ne bi znala zapisati. In lahko se pretvarjamo, da je ljubezen manj ali pa, da je bližina doma drugje. Lahko se vsi postavimo na obronke frajerksega dela sebe ter brezbrižno šepetamo o površinskih odnosih, ki nam dajajo, oh toliko ničesar, da pa lahko na njih večno živimo. Ampak, veste kaj? Jebite se. Z vsemi puhlicami, varanjem, iskanjem ničesar in govorjenjem o ničemer. Da. Vsi tovorimo svojo prtljago, vsi imamo v svojem kovčku en kup ljudi, ki so nas ranili in nas mogoče občasno podrgnejo še danes. Na eni točki so pač postali del nas in nam predočili česar več nočemo. Na eni točki so nas, o groza, izboljšali.

In morda se ne bom zaljubila več tako kot sem se v svojega prvega fanta. Morda res več ne bom pisarila osladnih pesmi ter se zjutraj zbujala in ga gledala v sreči, da sem lahko spoznala nekoga, ki je tako zelo moj. Morda. Morda moje srce ne bo poskakovalo na roza cukerpeni in iz njega ne bodo drveli samorogi, ki bi me ponesli na trato polno vrtnic. Verjetno ne bom svojega imena pisala ob njegovem priimku ter vsa lahkotna iskala izgovorov za vikende brez smisla, a s toliko življenja. Morda. Morda te bom preprosto imela rada zaradi tega, kdo si in zaradi tega, kdo sem ob tebi jaz.

Malo sem jezna. Če še nismo prebrali med vrsticami. Jezna sem nate, ker te ne razumem pa načeloma nisem neumna. Jezna sem nase, ker te sploh skušam razumeti, ko pa bi morala samo dramatično zapustiti prizorišče ter si v slogu Beyonce zalučati lase … kamorkoli se jih že odločno zaluča. In jezna sem na naju, ker preprosto ne zafunkcionirava. Kot karkoli že. Ali zaradi tajminga ali tega, ker ti nisem dovolj ali, in feministke poglejte vstran, zaradi tega, ker ti res nisem dovolj.

Ker morate vedeti, jaz v človeku, ki mi je zlezel pod kožo, vidim toliko več. Jaz vidim vse njegove bitke, poraze, vse kar je uspel najti in kdo je vmes lahko kljub svoji zgodbi postal. Jaz te vidim še takrat, ko ti niti tega nočeš. In zakaj, o klinc, te potem sploh gledam?!

Ker ti si zame ta en, ta en nenadomestljiv zaradi katerega pisarim vse to, zaradi katerega ljubosumno zrem v ženske, ki te bodo morda zmogle osvojiti in obžalujem, da ne bom to jaz … medtem ko bi lahko bila jaz zate katerakoli druga. Lahko bi bila Sabina iz Škofje Loke ali pa Patricija iz Borovnice. Nima veze. Nenazadnje … zate bi lahko bila tudi Peter iz Kungote.