Tanja Kocman

In dale smo vam toliko cvetov, da imate na tisoče ikeban

by Tanja
in Kolumne

Imam razne probleme. S sabo. Ker se vedno bolj doživljam kot osebo, ki bi rada. Rada bi doživela, potovala, videla, občutila, rada … rada bi živela tako kot da je danes zadnjič z upanjem, da bo ‘danes’ trajal večno.

In ne verjamem v karmo. Ne verjamem, da bodo slabi ljudje dočakali trenutke maščevanja ter objokovali svoja dejanja. Ne verjamem, da sem na svetu nekomu lekcija in, da bo po meni nekdo objokoval vse, kar je izgubil, ker je bil samo preneumen, da bi skapiral, da ima več kot večina …

In v to ne verjamem, ker mi je s tem lažje. Nadaljevati ter relativno hitro spustiti. Ker verjamem v to, da je samo enkrat. Ves ta cirkus, ves ta fuzz (Slovenija, najdi besedo). Enkrat samkrat je. In mnogo preveč tega časa smo zapravili z ničemer in s čakanjem in z dolgočasnim in prilagojenim in obžalovanim. Mnogo še ga bomo. Za to zaobjemam trenutke svoje čiste ‘neprištevnosti’, ko si dovolim biti srečna brez da bi pri tem mislila na vse trenutke, ko mi bo žal, da se v določenem času nisem ravnala po določenih merilih.

Drage motene prijateljice, tale kolumna je predvsem in v prvi vrsti za vas. Ker ste tako izjemno neuravnovešene, da se ob vas počutim doma. Da se ob vas počutim kot nekdo, ki je normalen in lahko diha tudi takrat, ko je dihanje olimpijska disciplina. Moram vam povedati, da vas nisem vedno cenila toliko kot bi vas naj. Verjetno bom še zajebala. Ko sem se izgubila v lastni bedi in želji po stvareh, ki bi jih kot semi odrasla oseba naj želela. A kadarkoli sem padla, kadarkoli je življenje zavihtelo svoj hamer lekcije in me z njim zalučalo do precej bedne verzije mene, ste bile tam. Tu. Pač. Na lokaciji, kjer sem bila tudi jaz. In tudi zato vas občudujem, cenim, tudi zato vas imam rada. Ker ste družina, ki sem si jo izbrala. Ker ste ljudje, ki jih hočem ob sebi, ki ostanete tudi, ko sama bežim.

A ob vsem tem blišču vaše prisotnosti in dejstva, da mi brez obsojanja (dasiravno z občasno dvignjenjo obrvjo) pustite biti jaz, vas občudujem, ker ste. Prestale mnogo, doživele ogromno, se izstrelile iz bednega ter ohranile svoj jaz. Vse ve ste tako zelo svoj človek, da vas občasno težko povežem med sabo, ker kar šprica od karakterja. In vse ve ste toliko človek, da bi po tednu dni z vsako sleherno od vas potrebovala tri tedne dopusta na Havajih. S sodom vina. Z omarico apaurinov. Kar ne pomeni, da vas nimam rada, ampak, da imate dovolj osebnosti, da bi vas lahko z vzglavnikom zadušila. In točno takšne vas hočem, želim, potrebujem in spoštujem. Ker ste ženske. Z zametki ekstremno motenega otroka. Z zametki nikoli odrasle ženske. Z zametki vaše mame. Ve ste moje osebe.

In verjetno si bom večno želela, da bi moj moški znal ogovarjati kot ve, me razumel kot ve, me nasmejal kot ve, mi bil zatočišče kot ve. Verjetno si bom vedno želela, da v svojem partnerju najdem to, kar sem našla v vas … najboljšega prijatelja. In res ne razumem, zakaj vas tako zlahka zamenjam za nekoga, ki to ni. Ki je samo opcija tega. Ker ni pravično in predvem ni logično.

A takšna sem. Ker iščem nekoga samo za svojo kožo in ve … niste tam. Ste s svojimi izjemnimi karakterji. S svojimi izjemno težkimi karakterji. Ki so si pravtako mimo mene izborili svojo srečo, prostor, kjer bi se jaz morda samo navidezno nasmihala, ve pa se krohotate. Moške, ki bi jim sama dajala petke, ve pa jim dajate toliko cvetov, da je naslednje stoletje dneva mrtvih rešenih glede ikeban.

Na srečo. Mnogo smo različne. A vendar tako zelo v taistem sranju, da … vam lahko odkrito povem, da nam vsem želim, da smo ekstremno zadovoljne –  z zametki sreče. Da ste moj mnogo moten pristan v katerem bi rada odvrgla pisano sidro s tiaro ter si nalila gin tonic. Ve ste vse kar ostane na koncu kurčevo groznega dne in … po vsem, kar sem z vami doživela, kar ste mi dale, kam ste me popeljale … ste več kot dovolj. In, ko vse mine in ugaša, ko je vse še samo zlagano, žalostno in polno dvomov … hočem, da veste, da pomenite. Včasih manj kot bi naj, a načeloma vse. Zame in za tisto peščico, ki vas vidi kot jaz.

Ste moje katastofe, ki me obogatite z znanjem in iditotizmom. In vse ostalo bi bilo samo narobe. 🙂