Tanja Kocman

Imela bi te. Ob sebi, v sebi in na vetrini.

by Tanja
in Kolumne

”Odvisna sem. Od tega, kako zgledaš, ko ti prihaja in, kako gledaš, ko prihaja meni. Preveč? Mogoče. Ampak tako je. Odvisna sem od tvojih nevmesnih komentarjev in svojih odzivov na njih. In zdi se mi, da sem bolj kot od tebe odvisna od sebe ob tebi.

Ker se nekako vse kar sem, ob tebi povsem sprosti. In mogoče je to to. Mogoče je najhujše ob koncu dejstvo, da izgubiš srečnega sebe. Če imaš srečo. Ali ne? Ker, če si imel srečo, si bil za nekaj stotink ne samo zadovoljen (da, v obeh pomenih) temveč celo srečen. Morda si se nekaj sekund smejal brez da bi mislil na življenje in morda si bil, v vsej gloriji in celo brez skrbi. Morda si lahko ob nekom samo bil. In ne vem, če je to pokazatelj moči ali šibkosti. To, da terja dodatnega človeka, da lahko čutiš več kot sam. Morda gre tudi samo za iluzijo, ker sam čutiš vse, samo zaradi odtegnitve deljenja je ta ‘vse’ malo bolj reven. Ne vem.

Vem, da bi te imela. Ob sebi, v sebi, na sebi in na vetrini. Gledala bi te, te kazala prijateljem in govorila o tebi v presežkih. Imela bi te. V povsem sužnjelastniškem duhu in povsem brez sramu.”

In to, dame in gospodje, je ljubezensko pismo, ki bi ga tudi sama izjemno rada nekoč prejela. To je ta najstniška predstava moje osebe o tem, kaj bi naj odnos med dvema predstavljal. Rahlo obsesijo z zametki razumnosti. Ko se zavedaš, da nekoga ne boš vklenil ob radiator ter bebavo vanj strmel dan za dnem, a kljub temu del tebe to želi izvesti. Ko ga gledaš kot nekoga, ki bi lahko bil toliko boljši, a se istočasno zavedaš, da potem več ne bi bil dober zate. Ko je tvoje življenje brez njega bolj prazno, a nikakor ne končano.

Morate vedeti, da sem pri odnosih vse prej kot pametna. Sem polna dvomov, vprašanj in pogubnih ‘živi se za trenutek’ vzgibov, ki me pahnejo v ‘zapravila sem leta’ razsvetlitve. Ampak, takšna sem. In iskreno verjamem, da bi se lahko mnogokrat odločila boljše, naredila prav prej in sebi ter drugim prihranila veliko svojega analiziranja, filozofiranja, poglobljenega rinjenja nikamor in še nekaj drugih mnogo idiotsko neodločnih potez. A potem bi zamudila velike dele mene, ki so nastali kot produkt tega beganja.

Zatorej je že prav. To z mano in mojim iskanjem, čakanjem ali odrivanjem ljubezni. Vse je prav. Mogoče res v nekaterih ljudeh vidim več kot bi naj, morebiti res v nekaterih odnosih najdem presežke dasiravno gre za sivo povprečje, morda res nepoboljšljivo vztrajam tam, kjer bi morala že zdavnaj spakirati, skočiti na konja ter odjahati na sosednjo prerijo (nimam pojma od kod ta Bonanza prispodoba). A vendarle mi je vse našteto ljubše kot pa da bi na eni točki verjela, da je povprečje vse, kar se mi ponuja in, da je ravna črta tista, ki bo demonstrirala premike mojih čustev.

Ko imam rada, imam rada preveč. Verjetno imam sama vedno rada za odtenek bolj. In pri bogu ljubezni in drugih čustvenih nagibov, sem res iskreno vesela, da sem v tem svetu in po vseh izkušnjah tega še sposobna.