Tanja Kocman

Eno leto

by Tanja
in Kolumne

Danes mineva eno leto od najtežjega dneva v mojem življenju. Dneva, ki se ga spomnim mnogo preveč, da bi se ga hotela zavestno spominjati. Ker je bil v sklopu svojega tragedije dober do mene, nenazadnje sem lahko bila z njim. Do konca. A vseeno ostajajo stvari, ki bi jih spremenila. Panika, ki bi jo skušala izklopiti, ljudje, ki jih nikoli ne bi poklicala. Če bi se uspela prej sprijazniti, da bo to dan slovesa, da je to trenutek, ki je neizogiben, bi naredila drugače.

Že eno leto potlačujem nekatere dogodke tistega dne, ker skušam temu dajati manjši pomen. Nenazadnje je samo en dan, en dan v primerjavi s 34 leti, ki sem jih imela z njim. 34 let brezpogojne ljubezni, odpovedovanja zame, 34 let učenja, prenašanja mojih muh, vzgajanja in potrpljenja. 34 let sem imela najboljšega atija možno in ta zadnji dan, ta prekleti 28.3 2019, mi, nama, tega nikoli ne bo vzel. Bo pa ostal za vedno v mojih mislih. Vedno bom premlevala zadnje dogodke, vedela, kaj smo zadnji dan jedli, kaj sem imela oblečeno, kaj so bile zadnje besede. Vedno bom vedela, kako neizmerno ogabno se je obnašala zdravnica, ki je tisti dan stopila v našo hišo. Kako brez vsakega občutka za človeka so med nama z mamo hodili ljudje, ki bi naj reševali, ki bi naj razumeli, ki bi naj vedeli, da tudi, če se morajo zaradi lastne psihe distancirat, da bodo tudi enkrat sami soočeni z izgubo. In hotela sem o tem govoriti javno, hotela sem kasneje do te zdravnice, ki se je tako nesramno pogovarjala z mojo mami v tem najtežjem trenutku in ji povedat, da bi na njenem mestu opravljala še samo pisarniška dela. Da jo preziram zavoljo tega, da ni zmogla biti človeška v situaciji, ki nas čaka vse. Mogoče ne na tak način, a zagotovo pa. In, da ona nikoli ne bi smela vstopit v dom nikogar in biti oseba, ki izreče besede, ki te za zmeraj spremenijo. Ona ne.

A nisem. To zgodbo skušam pustiti za sabo, ker si govorim, da ni pomembna. Zanj ne. Bolela je naju z mamo, bolela bo vsakega 28.marca, ko bom stala sredi dnevne sobe in se spomnila trenutka, ko sem razumela, da je to to. In mogoče bi morala narediti korak več, povedati javno, kako zelo je pomembno, da te v takih situacijah srečajo pravi ljudje, ne roboti, ne hladne ženske, ki očitno nimajo družine in ljubezni. Mogoče. A na koncu dneva so nepomembni. In, če je to način s katerim lahko živijo in se na koncu dneva celo počutijo, da so kaj doprinesli, naj. Ker ne glede na to, koliko dodatne nepotrebne bolečine so povzročili takrat, je vse zanemarljivo v primerjavi z najhujšim.

Danes mineva eno leto. In sploh ne vem, kako je minilo, kako sem ga preživela. Ker ni res, da je s časom lažje, niti, da spomini zbledijo. Ne mine dan, ko se ne spomnim na njega, na naju, na nas. Verjetno mine kak dan, ko se ob tem ne jočem, a iskreno povedano je teh še vedno malo. In ne hodim na pokopališče, ker ne morem. Sovražim ta napis z njegovim imenom na tem marmorju, sovražim spomin na to, kako sem klicala, da ga je potrebno naredit. Moj ati je povsod, a tam ne. In vidim ga, vem, kako prizadeto to zveni, a jaz ga vidim. Ko pridem v dnevno in pogledam na kavč, na tisto mesto, kjer je vedno sedel. Ko sprejemam odločitve, ki so morda vprašljive narave in me z rahlim cinizmom pogleda. Vidim ga  na vrtu, kjer je obrezoval brajde in vidim ga medtem ko igramo remi. Pa opravičim se mu, ko naredim nekaj, kar vem, da bi bilo mimo njegovega principa. Ne za to, ker bi on hotel moja opravičila, ampak ker sva to počela. Si nasprotovala, a se sprejemala.

Danes mineva eno leto. Eno leto, ko te srečam v sanjah in spominih. Eno leto odkar se mi zdi, da me srce boli. In ne mine dan, ko se ne spomnim, da te več ni. A kar je najbolj pomembno, ne mine dan, ko se ne spomnim, da si bil. In, da si bil tak človek, tako pomemben, tako poln svojega karakterja in tako poln ljubezni do mene, da za mene tudi vedno boš.

Pogrešam te … tvoj objem, tvoje komentarje, tvoje vse … tudi tisto, kjer sem zavijala z očmi. Pogrešam vse, kar sva imela in, kar je že eno leto nemogoče. A na koncu dneva vem, da sem lahko srečna … da sem tako izjemno srečna … ker imam toliko za pogrešat.