Tanja Kocman

Enkrat debela, vedno debela

by Tanja
in Kolumne

Veliko, preveliko let, sem srečo iskala na povsem napačnih mestih. V moških. Ne, da je narobe, če si s katerim primerkom srečna, a narobe je, če je vse ostalo samo bleda senca v primerjavi s trenutki njegove pozornosti.

Da me boste lažje razumeli. Nikoli nisem bila ženska, ki bi karkoli dobila zaradi svojega videza. Nikoli mi ni bilo rečeno:”Bo Tanja šla na ta sestanek, ker moški zaradi erekcije sploh ne bodo prebrali drobnega tiska.” Še dandanes me dejansko zmoti, ko na biznis zadevi slišim, da je kakšna ženska dejansko nesposobna, a zgleda pa tako dobro, da je pridobitev za firmo. Ne razumem kakšna je tu logika, povezava, o čem sploh govorimo. Pa znova. Obstajajo ženske, ki so cel komplet, od jebeno dobrega izgleda, do noro visokega iq-ja ter še (če je univerzum bil res nefer) s prekleto kul karakterjem. Se zgodi. In dejansko po mnogih letih samokritiziranja … in tukaj pride zdaj ta preobrat … menim, da spadam med slednje tudi jaz. In ti.

Ker nenazadnje smo izoblikovali družbo, kjer se favorizirajo določeni izgledi, določeni tipi telesa, določeni načini umikanja las. Zato se potem nekatere povsem privlačne ženske počutimo kot bratranec od Notredamskega zvonarja, samo zato, ker se moški slinijo ob fotografijah teh žena. Pa niso krivi, ne moški in ne te ženske, ki so v svoj videz morale vložiti veliko odrekanja in truda. Razen prasic, ki se jim vidijo trebušnjaki kljub temu, da bi ogljikovi hidrati lahko bili njihovo srednje ime in priimek. Vam malo zamerim (ter se istočasno opravičujem za izraz prasica, a vzemite ga kot srednje resno mišljen kompliment).

Veste, obstaja ta tip ženske, ki pride iz morja, s popolno barvo, ritjo v obliki breskvice, v belih kopalkah, ki se zdijo kot del njenega telesa, z obrazom ravno prav ožganim od sonca ter lasmi, ki so kar volji in primerni za vsako reklamo za šampon izumljen od jebene Nase. Potem pa smo tu me, v enodelnih kopalkah, ki z zlepljenimi lasmi in čevlji za vodo tečemo do brisače, da bi se čimprej pokrile. To je realnost. No, v ta krog sem do nedavno spadala tudi jaz. Zakaj?

Kot otrok sem bila (bodimo prijazni, ker gre za otroka) buckasta. Rada sem imela krompir in nekako se je, ne boste verjeli, poznalo. In ni se mi zdelo narobe, biti srečen in sit otrok. Dokler nisem prišla v šolo, kjer pa so mi dali vedeti, da bi morala biti suha, če bi hotela biti del njihove ekipe. Dokler mi ni bil všeč prvi fant in sem videla, da sem lahko samo prijateljica njegove punce. Dokler nisem prišla v srednjo šolo, kjer sem imela in prijatelje in fante, a sem dojela, da sem si tekom let, tekom večih ponižanj s strani drugih, našla novega največjega sovražnika. Samo sebe.

Spomnim se trenutkov, ko sem stala pred ogledalom in si mislila, da me nihče ne bo mogel imet rad, ker sem takšna. Gledala sem svoj obraz in si mislila, da si zasluži mnogo boljše telo. In zato sem telovadila, sprobala vse možne diete in vedno se je po začetnem uspehu začela stagnacija. In kot najstnik nimaš časa, da bi čakal. Zato sem posegla po hitrejši poti, nehala sem jest. Vendar bi to bilo preveč sumljivo za mojo družino, prijatelje. Zato sem pred njimi jedla, a kmalu po tem odšla na wc ter izbruhala hrano ter ljubezen do sebe. Postala sem obsedena s tem, kje se bom mogla pretvarjati, da jem, kje bom lahko skrila kruljenje v želodcu, kako se bom počutila vseeno dovolj sposobno, da bom zdelala letnik in ne bom dramatično omedlela med recitiranjem Prešerna. Vse se je vrtelo okoli tega in na eni točki nisem niti dojela, da sem že zdavnaj presegla svoj cilj. Dokler to nista opazila brat in mama. Mama, ki je tedne za tem ostajala ob meni in spremljala, kako sem jedla. Žlico za žlico. Ter, kako sem spet našla do sebe. Korak za korakom.

Po vsem tem sem si obljubila, da nikoli več. Da si ne bom dopustila, da me bo kdorkoli dajal v nič, niti jaz sama, samo zaradi tega, ker moje telo ni v teh merilih kot bi ga svet rad, da bi prišla na naslovnico. Nenazadnje bi na slednjo lahko prišla tudi, če zagrešim umor. Recimo. In te obljube se držim … večino časa.

Človek si namreč misli, da bo odrastel in nekako bo vse boljše, lažje, manj dramatično. Da boš samozavestno korakal po vseh bazenih Slovenije ter skakal z jahte gol. Človek se tako zelo moti.

Ko sem vodila Emo, sem bila ekstremno srečna, ker se mi je zdelo, da sem kot neka deklica iz vasi, dosegla to, da sem stopila na oder, ki sem ga v mladosti občudovala pred ekranom. In vseeno mi je bilo, kaj o tem dogodku menijo drugi, ker … se je šlo zato, kaj v njem vidim jaz. A bila je zadeva, ki sem se je bala – pomerjanje oblačil. Ker sem vedela, da so druge voditeljice do zdaj bile v povsem drugačnih merah in, da bo z mano malo več dela. Plus, da sem se res hotela izogniti maturantskih oblekam, ker se mi zdi, da nekako ne podčrtajo moj karakter. A pustimo to. Skratka, hočem povedati, da sem se še pri 32ih letih ukvarjala s tem, kako bom videti. In izkazalo se je, da se je s tem ukvarjal tudi en del slovenskih komentatorjev. Ki me na dober dan ne ganejo, na slab dan pa si mislim: ”Kaj sem ti v tvojem življenju naredila, da si drzneš (da, drzneš) soditi o mojem videzu, meni ali čemerkoli povezanim z mano ter mi dajati občutek, da sem beden človek? Zakaj? Ker se šalim pa ti ni všeč moj humor? Ker govorim pa sem ti antipatična? Ker hodim in se mi pri tem drzne zatresti rit? Prestavi, ugasni, ignoriraj. Ne bodi pa kreten.” Da, veliko si mislim na slab dan.

Še vedno imam občutek, da me ljudje pogledajo za dlje časa kot bi me naj, če imam oblečene kratke hlače. Še vedno ne znam sprejeti komplimenta o svojem telesu brez da ne bi pri tem pribila nekaj povsem nevmesnega. Še vedno se počutim bedno, ko grem v šoping in si določene hlače potegnem ravno do kolen. Če je dober dan. Še vedno se tu in tam počutim kot mala, debela jaz.

In zdaj? Hodim v hribe in na fitnes. Ker se mi zdi, da to rabim. Ker bi rada imela do svojega telesa zdrav odnos, kjer mu ne bi zamerila občasnega plapolanja, a istočasno ga želim motivirati, da je najboljša verzija tega, kar zmorem. In uspeva. Nikoli ne bom visoka blondina, ki bi ob vstopu v lokal povzročala množično ejakulacijo (kar je zavoljo nezlepljenih las tudi ok), sem pa lahko najboljša možna jaz. S čvrsto ritjo, izjemnim karakterjem ter ustnicami za v reklamo.

In želim si, da bi vse zmogle v sebi videti točno to – najboljšo verzijo sebe. A istočasno verjamem, da je to možno samo takrat, ko smo bile soočene tudi s svojo najslabšo.