Tanja Kocman

Do takrat pa …

by Tanja
in Kolumne

Biti sam s sabo je verjetno eden izmed največjih izzivov. Biti sam s sabo miren pa vrhunski dosežek. Po vseh letih življenja, šele zdaj zares cenim svoj čas. Šele zdaj vidim, kaj vse lahko in, kako so tudi dolgočasni trenutki tisti, ki te oblikujejo. Ko bi lahko poklical vse na svetu, a se na koncu odločiš zase.

Toliko volje in energije vlagamo v druge, da vmes povsem pozabimo. Na tistega s katerim bomo preživeli in doživeli vse.  Mi pa večino svoje ljubezni porivamo tja, kjer občasno niti ni zaželjena. A ni bedno? To, da se toliko prizadanemo medtem ko življenje, kar beži mimo? Kot da bi si obljubili, da se bomo poškodovali, da bo minilo še prej. Kot da ni življenje samo dovolj polno tragedij, ki so neizogibne. Kot da ni dovolj.

Ne, nisem postala zapriseženo samska ženska, ki bo na otoku gojila perutnino ter ihtela v psa ob romantičnih filmih (dasiravno slednje občasno počnem že zdaj). Ne, upala bom. Da nekoč nekje spoznam tistega človeka ob katerem sem lahko svoja najboljša in najslabša verzija. Ob katerem lahko rastem in bo mojo rast dojel kot svojo zmago in ne kot grožnjo. Nekoga ob katerem lahko razpadem na tisoče delcev, ker vem, da bo z mano, ko se bom sestavljala. Nekoga, ki me bo toleriral, ko bom zajebala in nekoga, ki me bo oboževal, ker bom taisto zanj storila jaz. Nekoga, ki morda ne obstaja, a se mu ne bom odpovedala.

Do takrat pa. Bom poskušala biti s sabo najboljša. Skušala si bom narediti sezname seznamov vsega, kar ljubim, kar si želim, kar si zaslužim. In upala, da je to troje taisto. In skušala se bom v velikem krogu izogniti ljudem in dogodkom, ki me praznijo in mi trgajo srce. Ker sem se že dovolj naučila. Dovolj sem videla, doživela, občutila, da vem. In to, da sem prijazna, ne pomeni, da sem naivna. To, da sprejmem več in naredim preveč, ne pomeni, da sem neumna. Pomeni samo, da življenja ne jemljem tako resno, da bi želela ubiti vse, kar bi lahko bilo samo zaradi tega, kar se je že zgodilo.

Veliko vprašanj imam zase. O tem, kaj bi rada in, kdo sem. Tako, zares. Ko ugasnejo luči in se nekje zadrži še zadnji madež maskare. Kdo sem pred sabo in za kaj stojim. Sedim, ležim. Iskreno? Ne vem, kaj bi rada. Tako dolgoročno in zares. Zame to nikoli ni bilo dovolj pomembno, da bi me ganilo. Ker sem ugotovila, da sem lahko dobro kjerkoli dokler se počutim doma. In, da sem se tekom let naučila biti dovolj zvesta sebi v občasno previdnem tonu. V življenju sem se vedno znašla, si dopustila padce, se kratkočasno veselila vzponov in nasploh sanjala … malo. Ker sem raje kar živela. In menim, da mi za to gre. In, da mi bo šlo tudi, ko mi več ne bo.

Na koncu dneva je pomembno to, kdo si in s kom. Kaj občutiš, komu se lahko zaupaš, kako z lahkoto zaspiš. In kako poln volje se zbudiš. In imela sem preveč juter za katera sem si želela, da bi bili večeri. Preveč dni polnih čakanja nedoločenega. Četudi bi bil to samo en dan. Preveč.

Kdo sem? O tem bi se dalo mnogo debatirati. Ker ugotavljam, da sem mešanica tega na kar sem ekstremno ponosna in tega na kar bi še rada bila. Sem polovičarka z velikim srcem. Oboževalka staromodnega z večno internetno povezavo. Pametnjakovička polna neupoštevanja lastnih nasvetov. Potrpežljiva, ko gre za psa in nestrpna, ko pride do ljudi. Sem sanjač, ki preveč realno sodi. Sem svoj največji kritik in mnogo preveč entuziastičen oboževalec tistih, ki niso v mojem fan klubu. Sem iskalka sreče v času, ko me ta treplja po rami. Sem hinavka, ki bo sebi lagala, da je dobro tudi, ko bo vedela, da je dobro tisoč milj proč. Samo še tokrat.

Mogoče bi pomagalo, če bi me poznali od prej. Bila sem otrok poln domišljije. Otrok, ki je dobil psa, ker se je leta zastonj mučil, da bi ga imel, dokler ni na vrvico zvezal hloda in mu po vasi na sprehodu pravil Piki. In v otroštvu sem bila vse – doma ljubljena, v šoli zasmehovana, za nekatere najboljša prijateljica in za druge krasna žrtev za poniževanje. Bila sem vse. In vesela sem tega. Ker samo tako sem se oblikovala v človeka, ki ga srečujem danes. In ne glede na to, da vse ni bil piknik v parku, da sem iskala smisel znotraj žalitev ter veselje znotraj načeloma radostne sebe, ki pa se je občasno utopila v neki nenadzorovani žalosti, sem zdaj hvaležna. Ker nikoli nikomur ne bi povzročila nič od tega slabega. Vsaj ne nalašč.

In priznam, večino svojega časa vlagam v odnose. Verjetno, ker mi to po poti najbolj manjka. Morda celo edino. Nenazadnje imam mnogo ljubezni, ki jo čuvam na slikah, spominih, v objemih, na kavah, v hiši in na telesu. A ta ena se mi izmika in verjetno me to toliko muči, ker si predstavljam sebe samo, ko se bodo ti iz mojega objema preselili na slike, spomine. Dasiravno bi se lahko pri tem opomnila, da sem nekoč bila z ljudmi, ki so v težkih situacijah mojega obstoja bili povsem nesposobni biti moja rama ali katerikoli koristen del telesa in sem se zavoljo njih počutila še bolj samo kot sama. Ne vem.

Večina me razume kot obupano žensko s previsokimi kriteriji. Jaz pa se dojemam kot žensko, ki prehitro odda srce tja, kjer mu je vstop prepovedan ter se pozna dovolj, da ga ne odda tam, kjer se samo ne bo zmoglo predati.

Pa, če pogledamo od daleč … A je sploh pomembno? Zakaj jaz ne najdem, zakaj ona je, zakaj bo on izgubil in, zakaj bo tista tam obžalovala? Ljudje smo izgubljena bitja, ki se kar mečemo po tem minskem polju čustev. Ne zmoremo biti iskreni, niti do drugih, kajšele do sebe. Pretvarjamo se, da hočemo živeti za enega, a se vmes predajamo neštetim. Izgubljamo se v aferah z izgovorom, da se samo enkrat živi in, da je treba čimveč izkusiti. Lažemo, načrtujemo, tratimo čas, se zavestno odločamo, da prizadanemo nekoga, ki bi nas ljubil tudi v plenici za odrasle, a mi se ne damo. Mi vidimo draž v iskanju drame.

Pa ja. Sama nikoli nisem varala. Ker v tem ne vidim smisla. To, da bi nekoga ranila, me ne vzburja. To, da sem z nekom, ki bi si ga želela varati, še manj. To, da se lahko vsakemu zgodi, verjamem. A ti načrtovani vbodi genitalij so daleč izven mojega razumevanja. In zdaj smo postali družba, kjer poslušam še samo to, kdo je koga in s kom. In večinoma so vsi ti ljudje v javnosti srečno združeni, a v ozadju se tako norčujejo iz svojega partnerja s svojimi dejanji, da se resno sprašujem ali se mi da. Najti zaupanje. Iskati to neko globino znotraj odnosa, kjer me morda od mene ljubljen človek proda za 5 minut erekcije na Facebooku. Se mi da? Se še sploh da?

In, če se gremo iskrenost, se jo gremo do konca. Trenutno se mi ne da. Imeti afer, spoznavati moške, ki bi mi pošiljali fotke genitalij ali mi na drugem srečanju povedali, da pri svojih letih niso za resno zvezo. Ker za takšne obstajajo inštitucije, kjer se v zameno za denar, nobena čustveno ne zaplete. Nehajmo si lagati, nobena dolgoročna penetracija se še ni končala brez vsaj 50 odstotne ranjene udeležbe. Zatorej … ne da se mi več. Biti z ljudmi, ki mi niso niti toliko blizu, da bi se mi dalo zapomniti, kaj so po poklicu. Želim si spoznavat ljudi, ki me zanimajo. Ki me mikajo. Četudi se po poti izkaže, da to ni to. A nočem več teh, ki že v samem štartu niso nič. Nočem, nočem, nočem.

Ne boste verjeli, pri svojih letih, nisem devica. Imela sem svoj delež moških, ki sem si jih zapomnila (ali pa se na njih bledikavo spomnim ob večerih s prijateljicami). In bilo je dovolj. Ne da se mi zdaj niti igrati dame. V življenju sem bila trikrat prepričana, da sem spoznala moškega s katerim bom preživela, svet in sebe. Trikrat. Kar je torej dvakrat preveč. A vendar mi to daje up, da bo prišel (vsaj) še četrti. Dasiravno bo to pomenilo, da se je Danny zmotil, ko mi je napovedal, da bo tretji pravi. A kurc, Danny se je verjetno zmotil še kje, sploh pri izbiri svojih oblačil. In dobro je, moje zmote so samo dodaten up. Ker še nič ni končano, nič določeno, vse je še odprto.

In kaj zdaj? Ljubila se bom kot sem ljubila vse napačne poprej. Sama sebi bom dajala prednost, si kuhala, se vabila na izlete, se zasipavala s pozornostjo in ljubeznijo, ki si jo zaslužim. Sama sebe bom spravljala v smeh in si odpirala opcije. Sama sebi bom dala priložnost, da postanem nekdo brez katerega ne zmorem. Do te mere, da me nikoli nihče drug več ne bo nadomestil. Da nikdar potrebe nekoga drugega (razen seveda nebogljenih bitij za katere se bodem večno predajala) ne bodo več prehitele mojih. Sama sebi bom najboljša punca. Ker si zaslužim in, ker dejansko to že ves čas sem.

Mogoče potrebujemo leta, da se opomnimo. In verjetno potrebujemo veliko ozadja, da imamo ta luksuz, da se to sploh lahko. Ampak vsakič, ko si misliš, da ni vredno, da te ima nekdo premalo rad ali morda, da tega človeka kar ni … daj pogledat v to ogledalo. Tam si, ves čas. Ti si zapiraš vrata, odpiraš linice, ti se ves čas porivaš čez življenje in si daješ bolečino namesto sreče. In ne, niso te prizadela pričakovanja, ki se niso uresničila, lomi te to, da teh kar ne spustiš. Ker to bi pomenilo, da se odpiraš novim. A tekom življenja sem se naučila nečesa … najslabši so trenutki, ki jih ne izkusiš. Ker si se bal, ker si preveč razmišljal, ker si dvomil – v druge in najbolj v sebe.

Najmanj vrednosti ima neobstoječe. In nikoli ne bi menjala … ne svojih ljubezenskih izbruhov, ki so (po besedah sveta) mene dajali v nek podrejen položaj, a … v tem svetu, polnem površinskosti in ljudi, ki ne vedo, kaj bi s sabo, sem vseeno ostala nekdo, ki si upa povedati drugemu, da ga ima rada. Brez obžalovanj. Samo zato, ker tako to čuti. In ne sramujem se ne svojih čustev, ne svojih besed, ne svojih dejanj. In, če je to podrejenost, nadenite mi povodec.

Zase sem jebena junakinja, ki v svetu polnem laži iskreno ljubi. Četudi nekoč napačne osebe. A vse to me je privedlo do prave … do sebe.