Tanja Kocman

Da ne razpadem

by Tanja
in Kolumne

Napolnila sem svoje stanovanje s tvojimi slikami. Ker imam srce polno tebe. In, ker se bi mi zdel zločin, da bi te izbrisala iz svojih dni, ker brez tebe jih nikoli ne bi bilo. Želim, da veš, da je vsak dan brez tebe še vedno dan s tabo, ker drugače ne bi zmogla. Drugače ne bi hotela.

Minil je več kot mesec odkar je umrl moj ati, a se nisem poslovila. Nikoli se ne bom. Ker bolj pazim, kaj počnem in, kako se nosim in, kaj zares občutim, ker imam to misel, da hočem, da je ponosen … zdaj, ko me vidi. V vsej gloriji dobrega in slabega. V vsej gloriji mene. Zato se trudim še toliko bolj, da nisem jokava in od življenja ranjena srna pred žarometi. Da se s to situacijo spoprimem na najbolj pozitiven možen način, da sem hvaležna za vse najine trenutke, ki me bodo zmogli ponesti čez leta. Da sem ponosna, da je (bil) prav moj ati in, da sem lahko (bila) del njegovega življena. Ter njegove smrti.

Da ne razpadem.

Življenje je res cela paleta bolečine, a to res pravo, to sem občutila zdaj. In verjamem, da nikoli ne izgine. Ker v mojem srcu je praznina, ki zeva čez vsa ostala slovesa in izgube. Ker ostali trenutki v življenju so, pridejo, minejo, so popravljivi ali nadomestljivi. To zdaj ni nič od tega. To samo je, ostaja in boli. To je samo dokončno. Za tu. In moj svet nikoli več ne bo isti, dasiravno si ne bom pustila, da bi bil karkoli manj od tega, kar si želel zame.

Napolnila sem svoje stanovanje s tvojimi slikami. Našimi. Najinimi slikami. Na katere sem že skoraj pozabila, ker čez leta gre človek čez toliko vsega, da potlači najboljše dele. In zdaj naju gledam in vem, da si bil moja prva in prava ljubezen. Takšna, ki me je vodila za roko čez neusmiljene in srečne dni. Takšna, ki mi je nabirala češnje ter se bala zame. Takšna, ki me nikoli ne bi nalašč prizadela in je obsojala tiste, ki so me. V tišini. Do mene si bil moški kot bi si ga morala želeti zame tudi v odraslem življenju. Takšen, ki sem mu pomenila vse. In on meni.

Sloves mi ne zmanjka te dni. In v življenju se moram sprijazniti, da me bodo večno spremljala, ker smo tako narejeni. Želela bi si, da bi bilo drugače, da bi imela ob sebi nekoga s katerim bi vse to tragično bilo bolj vzdržno. Želela bi si, da bi se lahko v tem času zaprla v nek mehurček in se pretvarjala, da ostala bolečina ne obstaja. Ker ne bi smela. Ker je to dovolj. Za enega človeka je dovolj. A zgodi se še toliko, ker življenje kar ne počiva. Dasiravno moram priznati, da te bolečine ne preseže nič, tista manjša druga se samo vseli v to obstoječo in ji v vsej svoji majhnosti dela družbo.

Ljubezen. To je tisto, kar večinoma iščemo. Izven družine in prijateljev. Izven te do sebe. Čeprav nam je ravno pomanjkanje slednje največji sovražnik pri iskanju prve. Ker imamo to (morda povsem noro) predstavo, da bomo boljši. Z njo, ki nam bo ponudila neke zametke smisla. A današnji odnosi so polni ničesar, zbeganosti, obsojanja, varanja, laganja in iskanja boljšega. Tu smo. Današnji odnosi so polni storyev, ki bolijo in novih Facebook prijateljev, ki predstavljajo grožnjo. Ne vidimo se več kot ljudje, ki bi drug drugega bogatili, temveč kot tisti, ki se ropamo prostega časa, kariere, pitja brez očitkov. Kot tisti nadomestljivi. Kot da ne moreš biti toliko vsega in to še z nekom, ki te ponosno paradira pred drugimi ter pusti, da ga objameš v samosti, ko se vama ruši srce. Ker, verjemite, življenje poskrbi, da se ruši.

Moje srce se težko odlepi od potenciala. Ker sama ne gledam na vse moje Facebook prijatelje ali naključne mimoidoče kot na opcije. Ne verjamem, da je na svetu toliko ljudi, ki se te dotaknejo, prilezejo vate in tam ostanejo. Tako ali drugače. Dejansko verjamem, da jih je mnogo malo. In, da bi moral dati sebe na pavzo, ko takšnega človeka spoznaš, ker morda rabiš pavzo, da to dojameš. In težko izpustim, tu sem posebna, na trenutke bi mi celo lahko rekli motena. Saj vem. A, ko najdeš nekoga s katerim je vse slabo malo lažje in vse dobro malo bolj dobro … sem pa lahko tudi motena.

In … zdaj moram razmisliti o sebi. O tem, kaj bi rada. Razmisliti moram o tem, kaj bi si želela čutiti in ali bom to lahko počela tudi povsem s sabo in mi bo dovolj. Ker obstajajo vprašanja, ki jih moram vsaj spustiti čez svoj sistem preden si natočim deci in se lahkoživo podam v svet. Preden si ustvarim življenje, ki mi ne bo zadostovalo, ki ga bom odrivala in se mu skrivala. Ker tega nočem. Rada bi ljubila življenje, ker … ga ne sovražim niti zdaj, ko mi je vzelo enega izmed mojih najljubših ljudi.

Nenazadnje mi ga je tudi dalo.