Tanja Kocman

Da, dame in gospodje, to sem … jaz.

by Tanja
in Kolumne

Verjamem, da bi te lahko ljubila. Kar tako in kar zdaj. Ne, ker bi bila naivna, ampak, ker si to dopuščam biti.

V svetu, kjer se moram soočiti z vedno novimi položnicami, preozkimi hlačami, davki, z istimi večeri, s seznami seznamov, ki me zasmehujejo in me delajo za sužnjo sebe. V tem svetu bi te lahko ljubila. Verjetno tudi v paralelnem. V svetu, kjer mi gre vedno bolj na živce, da bolj in bolj dojemam vse o čemer so mi govorili, pred čemer so me svarili. Da vse mine. Na eni točki več nisi ne otrok, ne ženska, si samo ta kos človeka, ki skuša preživeti.

Zato ostajam svoja, v vsej svoji neuravnovešeni gloriji. In delam napake, o bog, toliko napak. In zajebem. Ter se pretvarjam, da gre za lekcijo dokler ne zajebem ponovno in … potem si oprostim. Ker se zavedam, da vsaka moja sleherna napaka ni lekcija, da vsak moj spodrsljaj ni poln smisla in pomena, da vsaka moja napaka ni stopnička k temu, da sem boljši človek. Nekatere moje napake so samo uvertura v naslednjo. In dobro je.

Stara sem 33 let in rada bi rekla, da sem srečna.  Da sem samostojna, samozavestna in samosvoja ženska, ki čez življenje ne samo stopa temveč celo koraka v Swarovski čevljih. A resnica je, da to velja v 83ih odstotkih (brez Swarovskega, a Deichman bo dovolj), v ostalih 17ih pa velja samo ‘samo’ del.  In teh 17 prevlada. Jebi ga. Vsakič, ko se zaveš, da si sam in je dobro. Se spomniš, da bi bilo boljše, če se tega ne bi rabil spomniti. Vsakič, ko nikogar ne potrebuješ, se spomniš, kako sladko bi bilo, če bi bilo drugače. Nekoga, ki bi bil tvoje zatočišče. Tvoja disko krogla medtem ko se ti preostali svet gabi v svoji nesijoči in spokojni gloriji.

In življenje ti da čelnega, te zvleče v svojo jamo in ti ponudi ves svet, ki ti ga da v zameno za to, kar že imaš. Za vse, kar je dom, kar je blizu, kar je srce. In drži te za zapestje in te vodi v svet, dasiravno te v resnici drži za vrat, te zaluča med vse tisto, kar boš lahko imel samo, če boš izgubil del sebe. Če imaš srečo, tisti del, ki si ga tako ali tako hotel izgubiti.

Zdi se, da sem večinoma sama. In to se zdaj zdi mnogo manj glamurozna ugotovitev kot se je zdela sekundo nazaj. A večinoma sem sama v svoji glavi. Z vsemi svojimi samorogi in demoni, ki se prerivajo na oblakih in v tekočem pesku. Biti sam je … dobro. Je. Ne, ne potrebujem nikogar. Stara sem 33 let in živim. Imam svoje življenje, družino, psa, prijatelje, službo, mnenje in vino. Živim. Ne potrebujem nikogar. A ravno za to. Ker najlepše je imeti nekoga, ko ga v resnici sploh ne rabiš. Ko ti ne odtrga eksistence, temveč ti jo samo obarva. Ko zaradi njega nisi nič drugega kot samo bolj ti. Ali pa celo ti – srečen.

In za tem stojim in ob tem sedim, ležim, spim in za to umrem. V to verjamem. Ljubezen je tista, ki nas je naredila takšne, ljubezen nas je izpopolnila, izpraznila, dekorirala ali opustila. Ljubezen. In strah me je je …  Sploh, ko vidim v katero smer gremo. Da smo romantiki ogrožena vrsta, tista, ki bo umrla naslednja. In, da se ne razumemo narobe. Na posteljo ne mečem lističev vrtnic, ne jočem ob Bon Joviju, ne zrem si z moškimi globoko v oči in čakam na utrinke. Ne, mislim na takšne romantike, ki brezpogojno verjamemo v to, da obstaja. Ta ljubezen, ki opraviči vse ostalo. Ta zaradi katere greš zjutraj raje iz postelje, ta zaradi katere ne zabodeš šefa in ne premlatiš tečne prodajalke. Ta zaradi katere je vse lažje, boljše, bolj okusno in manj bedno. Ta zaradi katere si dobro in v kurcu, ta zaradi katere spremeniš barvo las, a nikoli svoje osebnosti. Ta zaradi katere se zaveš, da si živ in, da obstaja več … od tega, da se samo štemplaš in zapustiš prizorišče, ko je tvoj čas.

Da, dame in gospodje, to sem jaz.

V to verjamem. Ne v popolno ljubezen. Ampak v ljubezen, ki bo popolna zame. Polna vseh brazgotin, prepadov, vrhuncev in umazanih krožnikov. Polna vonja po tortah sorodnikov, ki jih samo delno toleriraš in potovanj, ki vaju bodo spravila na rob. Polna skušnjav, da se zapleteš z nekom drugim, ker bi bilo lažje in polno vednosti, da bi ta ‘lažje’ ubil vse dobro, kar imaš. Polna pijane modrosti in treznega idiotizma. Polna. Nikoli prazna. V to verjamem.

Ker pri mojem zadnjem vdihu se želim spomniti naslednjih trenutkov … Mojih staršev, ki ju ljubim iz vsega kar sem, ker brez njiju ne bi bila niti ideja. Mojega brata, ki mi je odprl svet. Mojih babic, ki sta me zaznamovali še s tistim, kar nisem odobravala in me s tem naredili boljšo. Mojega nečaka, ki mi je ta svet končno obrnil na strani, ki bi jih morali videti vsi, da bi res razumeli. Mojih prijateljev, ki so se borili s taistimi demoni, a do mene vedno spustili samo samoroge … Mojega psa, ki me je naučil ljubiti živali na ravni, ki me bo vedno bolela. In … tebe. Ker si. Včasih temen, včasih svetel, a si. In v tebi se najdem in v tebi najdem tisto, kar vem, da je ekstremen privilegij za najdbo – up. In v tebi se izgubim in v tebi izgubim … up. A to je čar. Vsega, kar je vredno tvegati. Ker se zavedam, da ena oseba nikoli ni dovolj za to, da ji rečeš ljubezen tvojega življenja.

Ljubezen tvojega življenja je vse to. Ves spekter oseb, bitij, ki ti sestavljajo dan. Krivično bi bilo, da bi pri vsem, kar čutim trdila, da bi za koga umrla manj. Ker bi šla vsa … za vse te, ki so me naredili v to občasno precej zbegano deklico, ki si deli svoj sedež z izjemno bistro žensko. Ni me sram. Tako čutim zase in pred vsemi. Kogarkoli imam rada, ga imam rada z vsem kar sem.

In moja ljubezen ste vsi. Tako zelo, da bom zmogla čez življenje tudi, če ne najdem tistega enega, ki bo vame vbadal s svojim srcem. Zmogla bom vse to in še več. A vendar bi bila velika (za svojo hobitsko višino še večja) lažnivka, če bi trdila, da si ne želim, ne iščem, ne upam. Ne, ne bi se lizala ob vikendih. Ne, ne bi občasno seksala. Ne, ne bi se pretvarjala, da mi je fajn, ko mi ni. Ne bi. Ne bi, hvala.

Bila bi svoja z vsem kar ljubim. S tem, da imam te ljudi in živali tako rada, da boli. S tem, da se včasih za par dni zaprem, pijem in pišem. S tem, da včasih govorim, kaj vse bom, a ne bom od tega nič. S tem, da si pojem naglas, ko bi to moralo biti ilegalno. S tem, da bi rada prepotovala ves svet, a bom mogoče kakšno leto prišla samo do Umaga. S tem … z vsem tem bi te rada našla in … verjela, da je dovolj.
Ne, ker bi moralo biti. Ne, ker bi spremenilo zgodovino. Ne, ker bi bilo vedno preprosto.

Ne.

Ampak, ker ne ti, ne jaz nisva več kot to, kar nekdo drug v nas vidi, začuti … Ker bi ti in jaz lahko bila ljubezen. Z vprašaji, klicaji, s potenciali za pesmi od Adele … a vedno … s potenciali, da najini demoni postanejo igrišče za samoroge in midva … ideja za nekoga, ki morda niti ni upal, da vstopi.