Tanja Kocman

Cirkus

by Tanja
in Kolumne

Nisem nič. Ne zanj in ne zate. Kot nisi zame nič posebnega ti. Ne, ker ne bil bil, ampak  … ker nisi zame. Te misli me kar pretentajo. Pri tem, kar bi naj bila drug za drugega, pa nisva nič. Nič. Dasiravno sva nekoč bila mnogo.

To moraš razumeti, ne glede na to, da si z mano intimen na taistem nivoju kot prodajalec hladilnikov s svojo redno stranko. Ne glede na to, da sem zate verjetno bila samo vmesna. Tista ob kateri si se počutil bolje po ‘pravi’ ter se boš po meni našel pri ‘primerni’. In, ker si ravno ti, ti ne zamerim. Četudi nikoli nisi našel besed. Niti primernega česarkoli. Tudi, če si menil, da je molk najboljša rešitev. Kar ni. Nikoli.

Danes sem se podila navzdol in dojela. Hodim navzgor po hribu, ki ga ne maram, kjer trpim, a hočem po njem, ker je pot navzdol tako izjemna. Ker sem jaz ob poti navzdol tako izjemna.

In zdaj – pazi to – jaz sem posebna. Ker lahko v množici nepravih izberem nikogar. Ker lahko izberem sebe. In razumem te, zate sem samo poglavje dasiravno si ti zame bil delna knjiga. Razlog je enostaven. Sama sem si tebe znala narediti mnogo lepšega kot ti mene. Sama imam sposobnost, da v  tebi vidim svojo prihodnost in ne samo naslednji špricer. Sama imam to pomanjkljivost, da si te želim tudi po tem, ko te vidim. Ker mi je smisel odnosa v tem, da te zares vidim.

A izgubljam. Ne, se opravičujem. Sem izgubila. Proti ženskam, ki ne vedo, proti ženskam, ki vedo, a se trudijo ponovno, proti … vsemu, kar me nervira. Za njega sem spregledala vse. Tudi tebe, ki me tako zelo nerviraš s tem, da sploh obstaja vsa taka bedna. A vendar … tudi ti imaš razlog, da si taka. Kot ga ima on, da te izbere.

Naše odločivte so tiste, ki nas določijo. Vsaj tiste, ki se nas držijo. In veš … če bi znala, bi ti rekla, da si izjemen hajzl, da ne vidiš, kaj vse bi lahko imel, če bi videl. A po drugi strani se zavedam, da ne moreš čutit nečesar, kar zate ne obstaja. Kot jaz ne morem pozabit nečesa, kar … je obstajalo zame.

In mogoče se nekoč najdeš v objemu svoje bivše, prihodnje ali nekogaršnje in se spomniš vsega, kar bi lahko bila midva, a mogoče se spomniš takrat samo tega, kar si z njo … resnica je ta, da si bom sama delala vedno več iz tega, kar sva imela kot to kar delaš ti. Ker sem si ob tebi drznila občutiti več.

In potem se zgodi. Tukaj sem, s sabo. Brez tebe, ki bi dejansko lahko bil kdorkoli. Tukaj sem. In sem še vedno posebna, še vedno si sama zase mislim, da potrebujem več in predvsem, da si to tudi zaslužim. Danes sem korakala po Pohorju navzdol in si pela … ne, ker bi kdo bil z mano, a ker z mano ni bil napačen.

In ne znam se več zaljubit. Mogoče, ker se niti več nočem. Ker sem se nazadnje zares zaljubila, ko sem bila stara 18. in, ker se mi ljubezen brez zaljubljenosti ne zdi ne bedna, ne nevredna. Zdi se mi povsem neuravnovešeno odrasla in zmožna tega, da preživi po svoje. Da šteje. Bolj kot tista rožnata.

Postavljaš me pred vprašanja. O tem, kdo sem in o tem, do kod sem pripravljena poklekniti. In zame ponos ni nikoli bil nekaj za kar bi se borila. Ker mi nikdar ne bo vreden več kot to, kar čutim. A me spravljate do tega da seštevam, odštevam, delim in logaritmiram. In ne.

Še danes bi te lahko ljubila kot da ne bi bilo ne včeraj, ne predlani. Če bi le našel sebe znotraj vsega tega v čemer sem te našla jaz. A me puščaš samo. Tu in povsod. In zatorej bova naredila tako … ti si si izbral življenje, ki te ne bo bolelo, ki bo polno vsega in nepolno tega, kar bi morda bilo dobro, a te ne bo bolelo. In jaz … jaz bom srečna. Ker si našel način, da živiš brez da se sprašuješ (četudi bom občasno slišala tvoja vprašanja). In se bom nehala pretvarjati, da je to, kar imava več od mojega holivudskega pričakovanja. Ker – če bi bilo – bi bilo.

In morda bom nekoč iskreno povedala, da sem srečna. Morda pa bom vmes samo živela. Kot jaz. Ki me boli, da nisi vsega našel v mene, a srečna, da sem po vseh letih to v sebi našla jaz.

 

Življenje je na koncu samo prekratko. Da bi tebi zamerila, ker me nočeš, a še manj, da bi sebi zamerila, da te ne nočem. Življenje je prekratko, da bi natakarici očitala kavo brez pene, kajšele sebi ljubezen brez življenja. 🙂