Tanja Kocman

”Bodi ‘ti’ samo na okoli 50 procentov, ostalo bomo zrihtali mi.”

by Tanja
in Kolumne

Ni me. Že skoraj eno leto me ni.

Približno tako dolgo kot ni tebe. Kot ni tebe tu.

In trudim se biti manj dramatična, manj svoja, manj bedna, manj patetična, manj filmsko ranjena. Trudim se biti bolj normalna. Ker vem, da je edino ta trud opcija, da ne začnem razmišljati v okovih tega, da ni smisla. Ker slednje je vedno samo pogubno. Osvobajajoče, a tudi pogubno. Ko ti je vseeno, si vseen. In tega nočem. Ne zase, a predvsem ne za tiste, ki so vame vložili ne samo pogled, dražljaj temveč kar življenje. Tega nočem za nikogar izmed nas.

A mi otežujete. Vsi vi, ki poseljujete ta svet. Ki posiljujete vse s slabim. Utrujena sem od zgodb o mučenih živalih, o razpadanju planeta, o ljudeh, ki mislijo, da pri vsem tem nimajo nič. Tako zelo mi že gre na kurac ta odkrita odrivnost odgovornosti, da bi nas lahko samo zdrobila z enim velikim zrolanim časopisom. Ker si ne zaslužimo vsega, kar smo prejeli. Ne zaslužimo si ničesar. A kar je najbolj žalostno, da ravno ta nič nudimo tistim, ki so vredni več od večine. Eh.

Pa me sprašujejo, kako da nisem samo duhovita, ker sem to v svoji začetni fazi bila. Stand up komičarka s forami o velikosti tičev. In ne sramujem se tega, vsak nekje začne, morda se občasno tudi k temu vrne. A vmes se zgodi toliko drugega. Vmes se zgodi celo življenje, ki bi ga občasno prečrtal, izgnal ali ponovil. Vmes se zgodijo vojne epskih razsežnosti samo s sabo, kajšele z drugimi. Vmes se ubiješ, ko ti umrejo drugi. Vmes ubiješ druge, ker so ti umrli tvoji. Vmes se rodi in umre vse. Tudi ti.

Vmes se zgodi to, da ljubiš nekaj, kjer se ne znajdeš. Kot je zame to medijski svet. Ko ljubiš to, da lahko samo s sabo nekomu pomagaš, ker so se ti v življenju zgodile vse možne situacije, ki niso bile samo grozne niti samo lepe. In ti, prav ti, imaš srečo, da si slišan. Bran.  Ko deliš po svoje, ker to pomaga. Tebi. In, če si res izjemno srečen, tudi drugim. Ko naenkrat deliš odre z imeni, ki so te gledali čez otroštvo iz ekrana. Ko naenkrat tvoj priimek natisnejo v reviji. Ko vidiš svoj (slabši) profil na televiziji. In za trenutek je prelepo. Za trenutek se ti zdi, da si pomemben, da se je zgodilo. Da so te videli. Tebe. Z vsem, kar lahko ponudiš, z vsem, kar nosiš v porah svojega od sebe premlatenega telesa. Misliš, da so pomembni vsi komentarji, da je dobronamerno, da si nekdo, ker te nekdo znan pozna. To misliš.

In lahko, da je. Če te pozna nekdo pravi, nekdo, ki vidi čez fasade, nekdo, ki te zmore dojeti kot človeka in ne kot zaslužek. Nekdo, ki te vpraša, ker ga zanima, ne ker si vmes gradi zaroto in lajke. A … tega je malo. Teh je premalo.

Ljubim pisanje, ljubim izražanje, ljubim govor. Ljubim to. A kombinacija mojega dela mi je vzela ljubezen do tega, kar sem najbolj potrebovala. Ker so vsi hoteli, ker vsi hočejo, da si povsem svoj, a vendar ne preveč. Ker hočejo, da si tak kot si, a malo manj. ”Takšna kot si si super, a bodi malo manj štajerska.” ”Ostani svoja, ampak … ti predlagam, da si malo manj direktna.” ”Bodi Tanja, a bodi malo manj Tanja. Saj veš kaj mislim, ne?”  

”Bodi ‘ti’ samo na okoli 50 procentov, ostalo bomo zrihtali mi.”

Mogoče sem prestara, pretrmasta, preveč razvajena z dobrimi ljudmi okoli sebe, da bi še pristala na kompromise, ki namesto drugega mehčalca vključujejo drugo mene, a tu smo. Veste, ta medijski svet, ves ta kvazi sijaj na obzorju ničesar, je slab. Vedno slabši. Nekoč so znani Slovenci bili ljudje, ki si jih spoštoval zaradi dela. Petja, vodenja, napredka, izumov, misli in predvsem dejanj. Zdaj so to ljudje, ki padejo na bananinem olupku in promovirajo jogije. In ne, ne razumite me narobe. Ne govorim čez influencerje, to je področje, ki se je pojavilo kot se je par stoletij nazaj pojavil stand up komik. In lahko je odlično. A težko, pretežko je postalo ločit zrnje od plevela. Nekoga, ki ima zares nekaj za povedat in pomaga drugim ter med samopromotorji, ki so sami sebi namen. Ampak … eh. V končni fazi svet drvi kam drvi in vsi smo krivi. Za blesavo površinskost in idiotizem s katerimi bomo zarazili še generacije na Tik-Tokih.

A kombinacija mojega dela mi je vzela ljubezen do tega, kar sem najbolj potrebovala. Ljubezen do sebe. Vsi ti hočejo dati občutek, da si manj. Ker s tem, ko to verjameš, je manjša tudi tvoja cena. Ker jih gledaš, te velike ljudi, ki bi naj vedeli, ker zaupaš njim, ki so dejansko tudi sami samo nevedni z mnogo večjo mero samozavesti. Ker misliš, da bi bili toliko dobri, da bi ti povedali, da nisi zanič. Da si dejansko v nečem dober in, da bi – o bog, zdaj prihaja za Slovenijo nepredstavljivo – tvoj talent celo vzpodbujali.

A tega ni. Pika. Klicaj. Vsa ločila razen vprašaja.

In biti ženska v medijskem svetu? Eh :). Dajmo se pogovarjat o čem drugem. Ker moje izkušnje na tem področju niso za to časovno obdobje, moje izkušnje so – da se razumemo – tako z delodajalci kot z občinstvom-  občasno precej klaverne. Ker moški bi lahko na odru sedel na kupu svojih izločkov in ob tem žvižgal zadnjo naslovno pesem Star Warsa pa bi ga ljubili in mu rekli genij. Ženska bi lahko govorila o globini odnosov ter na novo izumila trideset podvrst sesalcev (bitij, ne ubijalcev prahu) pa bi naslednji dan bila komentirana njena slaba frizura in debela rit. Pa si ne puščam dlak v imenu feminizma. A daleč smo. Daleč od tega, da bi rekli, da je dobro. In na koncu dneva je najhujše, da si ženske same delamo najhujšo škodo.

Ne znam biti drugačna od sebe. Ker to je pust. In od nekdaj sem sovražila pust, ker biti nekdo drug nikoli ni bila moja želja. Vedno sem želela biti točno ta, ki sem. Tudi, ko je bilo najtežje. Tudi eno leto nazaj. Vedno sem hotela biti jaz, ker sem imela vse. Nič preveč, a toliko dovolj, da me je gnalo čez svet v misli, da je vse možno. Tudi to, kar vem, da nikoli ne bom naredila.

Biti zvest sam sebi je pomembno. A naučila sem se, da ne bolj pomembno od plače na koncu (ali v sredini) meseca. Ker je razlika med tem ali nekaj zagovarjaš, ker ti je sveto ali si dopustiš nekaj, ker bi rad preživel. Vedno so nianse, vedno je vmes celo življenje izkušenj. Vedno je vse. Še tam, ko misliš, da si izbral malenkost, si izbral vse, ker manj je samo nič. Nekoč sem bila bolj pametna, bolj divja, bolj polna prepričanj, da se boriš do bridkega konca. Nekoč sem hotela z radikalnimi dejanji dokazati, da je več, da je življenje več od te žalosti, ki nam jo nekateri skušajo predočiti. A žal so me naučili, da sov velikokrat ti žalostni ljudje na najvišjih pozicijah in, da je potrebno veliko samokontrole, veliko pogovorov s sabo (in potencialnimi strokovnimi delavci), da dojameš. Nič ne bo tako kot si zaslužiš, da je.

Samo ti. Do sebe.

Ni me. Že skoraj eno leto me ni.

Približno tako dolgo kot ni tebe. Kot ni tebe tu. In verjetno nihče ne ve. Ker se trudim, da sem. Trudim se, da se srečava v sanjah, da ohranjam tvoj glas, tvoje besede, tebe. Trudim se narediti iz tvoje odsotnosti manj kot bi kadarkoli lahko bila. Pretvarjam se, že skoraj eno leto, da je navaden dan. Da si tu. A oba veva, da sem samo prazna. Da se izogibam. Oba veva, da te najdem vsako jutro, da me najdeš tam, kjer še naprej boli, čeprav se trudim, da bi te bila vesela.

Ni te. Že skoraj eno leto te ni.